Pri zlatem srcu

Kljub elegantnemu imenu sem med svojimi zidovi skrivala temno beznico: vedno je bila nabita možakarjev strupenih pogledov in žena dvomljivega slovesa. Pohištvo je sestavljalo par majavih stolov.

Postala sem kraj srečevanja okoliške sodrge. Vsake toliko so se v kozarcih vina zableščala noževa rezila. Še posebej se spomnim tiste zimske noči. Vse je bilo pripravljeno, da bi izpuhtelo upanje mladega duhovnika, ki je lučaj stran mlade učil, kako postati dobri kristjani in pošteni državljani. Skupina nepridipravov, ki jim je šlo v nos, da so se mladi raje zadrževali pod čistim in svežim okriljem don Boska, se je odločila, da ga pospravi.

Še vedno vidim, kako so zastrupili vino in na steklenico nalepili lepo etiketo. Da bi žrtev dobili v svoje območje, so sklenili poklicali don Boska pod pretvezo, naj pride spovedat namišljenega bolnika. Ob odhodu bi ga prisili spiti kozarček vina. Nato so nekateri odšli, da bi poiskali žrtev. Ko sem spoznala njihove načrte, se je v meni nekaj uprlo. Pod streho sem imela toliko podlosti in teme, da se mi je zdelo, da sonce ne vzide več. Občudovala sem mlade delavce, ki so namesto moje teme izbrali luč don Boskove ljubeznivosti in časti.

Don Bosko je prišel in po spovedi so mu ponudili kozarček. Don Bosko je zavrnil, a so vztrajali, najprej z grozečimi besedami, nato pa z zastrašujočimi gibi. Ko bi mu lahko zavpila, v kaki nevarnosti se nahaja! Minute so tekle in vse je bilo pripravljeno na obračun.

Iz zgodovine

V bližini Oratorija se je nahajala gostilna, ki so jo obiskovali ljudje na slabem glasu. Nekateri izmed njih so se namenili, da se odkrižajo don Boska, tudi za ceno življenja (prim. Spomini na oratorij, tretje desetletje).

Nekdo je sunkovito vstal, vzel steklenico zastrupljenega vina in natočil. Vsi pogledi so bili uprti v don Boska. Vzel je kozarček in ga dvignil. Srce mi je razbijalo in od strahu sem zaprla oči. Ko sem jih spet odprla, je bil prostor poln. Tam je bilo tudi šest mladih iz Oratorija. Rešili so ga iz mučne tišine z vprašanjem: »Don Bosko, saj je vse v redu, kajne?« Opazila sem poln kozarček, nedotaknjen. Srce mi je še vedno razbijalo kot noro. Skupaj so nasmejani odšli in obšel me je kanček zavisti. Ko bi lahko odšla z njimi. Čeprav sem samo temna beznica, sem vedno sanjala, da bi upravičila svoje ime: »Pri zlatem srcu.« Pri don Bosku bi se moje sanje gotovo uresničile.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, settembre 2014)