Od Tuzija do Duklje

Iz Majinega dnevnika ...

Pajo me je povabil v Afriko! V črnogorsko Afriko ali po njihovo v Tuzi. Pravzaprav smo ga včeraj obiskali kar dvakrat. Glede na to, da nisem vedela, kaj naj pričakujem, saj vem, kako je bilo v Afriki in da v Evropi ni tako (vsaj mislila sem, da ni), me je obisk Tuzija presenetil. Na pijaci sem ostala brez besed. Tudi telefona si nisem upala izvleči iz žepa, da bi malo pofotkala.

Saj ne vem, kako naj opišem. Kot pri ciganih! To je tržnica, ki je sprva izgledala kot običajna tržnica z vsem možnim blagom in ki je na koncu postregla z meni ne pojasnjenimi  prizori in dogajanjem. Na tleh blato, velike luže, prodajajo se same rabljene stvari, od čevljev, smuči, televizije … Da ne pozabim omeniti, da smo šli mimo nekega avtomobila z odprtim prtljažnikom, notri pa je spal dojenček, zavit v deko, za katerega ne vem, če je bil star pol leta, ob avtu pa ni bilo nobenega človeka sploh! In če bi se kaj jaz vem kaj zgodilo? Neču zabovarit Tuzi, sem rekla Paju.

Da smo ga lahko podoživeli še enkrat, nas je Viki popoldan povabil tja na kavo. Na sončku, da se ne radi ništa, kao tipićni Crnogorci. Če kakšemu deloholiku morda ni jasno, to pomeni: za nedeljsko popoldne so napovedali  organizirane proteste pred črnogorsko vlado. Vsega skupaj sta prišla dva stara čičota, da bi pokazala svoje nestrinjanje. Drugim pa ni bilo mar. Zvečer smo gledali novice in novinarji so se sprehajali pred vlado, da bi posneli  dogodek. Ljudje pa so, tako kot mi, tistega dne sedeli v kafićih ter pili kavico. Komu mar, pa saj nam je čisto lepo, malo delamo, malo počivamo, takole izkoristimo sončni dan, da popijemo kakšno kavo, so bili komentarji … Je vlada mogoče zopet  pripravila proteste sama proti sebi, da pokaže, da se tudi tukaj še živi?

Da Črni Gori manjka še nekaj korakov do EU, sva se z Markom danes prepričala na lastne oči. Po kosilu sva za uvod v popoldanski del dneva malo prošetala po gradu. Marko, ki je že pravi Črnogorec, pozna vse kotičke tega (k)raja tukaj dol. Obiskala sva Dukljo. Tu so ostanki rimske Podgorice, vendar še ni čas sezone, zato je bila zaprta. Če tale blog bere kakšen poznavalec turizma, naj mi prosim pove, kako tem tule dol razložiti, da naj z nekaterimi stvarmi ne čakajo do poletja, temveč naj izkoristijo celotno leto, ker to je to.

Cestno prometna pravila. Teste sva z Markom že opravila, zato sva bila presenečena tudi nad naslednjim dogodkom. Če cestišče prečka železniška proga, ima vlak prednost, posebno še, če so prisotne zapornice in signalizacija. Ker tukaj pač nima ne eno ne drugo pravega pomena, seveda nič ne dela. Za povrh se je še vlak ustavil pred cesto in počakal, da odpeljejo avtomobili mimo. V času čakanja se je strojevodja lepo lagano nagnil čez okno in prižgal cigareto, da je po vsem tem lažje nadaljeval svojo delo … tudi če bi ta prizor posnela, mi verjetno ne bi verjeli … Ampak res je bilo tako :)