Don Boskove stvari: pridiga

Moje življenje se je začelo na pisalni mizi patra Gugliema Botte, očeta dominikanca in slavnega pridigarja. Dneve in dneve je prebiral evangelij in razne teološke knjige, nato pa mi je z besedo za besedo počasi oblikoval telo.

Odločen oče dominikanec si je med pisanjem že predstavljal preproste kmete v župniji Buttigliera d'Asti, v zgubljeni vasici med lepimi hribi zelenega Piemonta. Končno je prišel veliki dan. Bil je aprilski večer. Vsi kmetje so se zgrnili v cerkev, katere zrak je napolnjeval rezek vonj gorečih sveč. Pridigar se je povzpel na prižnico in začel nagovor. Iz preprostih besed, napisanih na listu, me je preoblikoval v svobodne besede in tako sem napolnila vse vogale cerkve, tudi tiste najbolj skrite.

A ko so minute minevale, so se razblinile tudi sanje o moji veličini. Mnogi kmetje so zadremali, saj niso razumeli pridigarjevih načitanih fraz. Spet drugi so si v mislih sestavljali listo svojih grehov, da bi opravili dobro spoved in se izognili trpljenju v peklu. Nekatere ženske pa so mrmraje preštevale jagode rožnega venca.

Iz zgodovine

Sveti oče Leon XII. je leto 1825 razglasil za Sveto leto in mali Janezek se je ob tej priliki udeležil misijonskih nagovorov. Tu je srečal don Calossa, duhovnika, ki mu je pomagal v prvem obdobju na poti duhovnega poklica (Spomini na Oratorij, prvo desetletje, 2).

Ko sem se že čutila nekoristna v tem žalostnem položaju, je mojo pozornost pritegnil desetleten deček. S prižnice sem takoj opazila njegove skodrane lase in pozorne oči, ki so se srečale z mojimi. Takoj me je ujel. Tisti trenutek sem začutila njegovo dobro zemljo, kamor lahko vsadim svoje seme. Popolnoma sem pozabila na vonj sveč, dremajoče kmete in ženske, zatopljene v molitev.

Moj namen je bil spremeniti njegovo življenje. Pripovedovala sem mu, kako je Bog dober oče in poln usmiljenja; o veselju življenja; o nasmehu, ki odpira pot srečanju; o dobroti. In ni me nehal poslušati.

Od tega srečanja so minila že mnoga leta. Tisti deček je danes duhovnik in deluje v mestu Turin. Pomaga ubogim fantom in jih uči, da postanejo »dobri kristjani in pošteni državljani.« Pravzaprav se nisva nikoli več ločila. Imam neznansko srečo, da sem postala prva pridiga v njegovem življenju. Dogodek je še vedno živ, čeprav je od takrat minilo že mnogo let. Iz don Boskovih ust sem se naučila biti pridiga, ki izvabljam nasmehe, ujamem pozornost, izhajam iz vsakdanjega življenja in oznanjam neskončno Božje usmiljenje.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, febbraio 2014)