»Misijoni« za misijone

Čeprav velikokrat pojmujemo jug naše nekdanje skupne države za misijonsko področje, si moramo priznati, da pravzaprav celotna Evropa postaja misijonska dežela. Salezijanska ustanova v glavnem mestu Črne Gore cveti v vsem »misijonskem« sijaju, kar se vidi tudi navzven v delovanju župnije, salezijanskega mladinskega centra in Don Boskovega izobraževalnega centra. Korak naprej je tudi sodelovanje tukajšnjega SMCja v raznih salezijanskih projektih, kjer se mladi spoznavajo in oblikujejo.

To se je prav posebej čutilo predzadnjo septembersko nedeljo, ko so v praznovanje združili kar tri stvari: začetek katehetskega leta z blagoslovom otrok in šolskih stvari, blagoslov avtomobilov in predstavitev misijonske izkušnje iz Mozambika.

Pri dveh mašah, hrvaški in albanski, smo se domačinu Pavlu pri predstavitvi enkratne izkušnje pridružili še Jana, Kristina in moja malenkost. Dolga pot ne more odtehtati veselega snidenja in obujanja svežih spominov na Mozambik, kjer smo preživeli poletni mesec. V pridigi in uvodih v bogoslužne dele smo nagovorili mlade in starejše ter se zahvalili za vse darove, ki so jih tudi v teh "misijonski" župniji zbrali za Mozambik. Slovenija in Črna Gora se z Afriko nista povezali le v skupini prostovoljcev, temveč tudi v solidarnosti in krščanskem občestvu na dveh celinah. 

Misijonsko pričevanje se je nadaljevalo zvečer ob okrogli mizi z naslovom Prostovoljstvo bogati skupnost. Predstavnika SMC Podgorica in prostovoljci so predstavili svoje začetke, navdušenje in vpetost v prostovoljno delo, bodisi v svojem okolju, bodisi z izkušnjami afriške celine. Vsem pa je skupen don Boskov duh in neprecenljiv zaklad, ki si ga s takim delom pridobivajo za izgradnjo svojega lastnega življenja, ki ga zidajo na vogelni kamen, ki je Jezus.

Seveda tudi prosti čas ni šel kar tako mimo. Sam sem se odpovedal morju "zaradi višjih ciljev", a zamudil dogodek, kako je Jana "zapeljala" črnogorskega policaja, da jo je kljub prekršku spustil naprej brez vseh kazni, ki so sicer v Črni Gori prav tako hude kot pri nas. Zato pa sem se naužil svežega zraka v že skoraj pozabljenem Zatrebaču. Tudi na črnogorskih planinah se marsikaj spreminja, sploh ko nas je Pavel vodil po svojih mladostnih (no, saj je še mlad, torej po otroških) stopinjah ...