Don Boskove stvari: senik

V dolgih zimskih nočeh sem bil najbolj oblegan kraj domačije. S prihodom prvega mraza sem dejansko postal družbeni prostor vsega kmečkega življenja. Kot nihče ni popolnoma zadovoljen z lastno usodo, bi se tudi sam rajši oziral po zelenem hribovju in neskončnimi obzorji.

Vse te želje pa so izpuhtele, ko je tisti fanté med mojimi štirimi stenami začel s srečevanji. S svojim, čeprav še zelo mladim, a močnim glasom me je uspel osvoboditi dremave utesnjenosti, ki me je tlačila … njegove besede so odpirale prava okna fantazije. Čeprav sem le ubogi senik, sem po pripovedih Janezka Boska spoznaval izbrano dvorno življenje francoskih kraljev. Spremljal sem trde bitke Karla Velikega proti Fierabasu, aleksandrijskemu kralju. Rešil sem Florido, najlepšo orientalsko princeso, kar jih je kdaj bilo. In kolikokrat smo mi stopile solze v oči ob salvah smeha, ki so ga izzvale besed fantovih ust o prebrisanem kmetu Bertoldu in sinu Bertolinu … na ta način sem spoznal, da obstaja čas jokanja in čas smejanja.

Nekega dne pa fanta ni bilo na tradicionalno zimsko srečanje. Odšel je in nič več ni bilo prijetnega poslušanja njegovih besed. Dejali so mi, da se je preselil v mesto Chieri, kjer se je posvetil študiju in postal duhovnik. Od tedaj, ko je odšel, je čas, sploh tisti zimski, mineval počasneje. Ledeni veter se je z vso silo zaletaval v moje lesene špranje. Kako sem pogrešal tiste zgodbe … ob njih nisem nikoli pomislil na bedo, v kateri sem živel … Ko ni bilo več tistih čarovnih pripovedi, so se moje stene, kakor velika okna, v katerih se je z magičnimi očmi dalo opazovati velika bojna polja in legendarne osebnosti, sesule. Tišina in žalost sta težili moje ubogo srce.

Iz zgodovine

Don Bosko v Spomini na Oratorij pripoveduje, kako je v svoji mladosti v Becchiju zabaval okoliške prijatelje. V dolgih zimskih večerih jih je navadno povabil na senik, kjer jim je pripovedoval zgodbe o francoskih kraljih in pripovedi o Bertoldu in Bertolinu (Spomini na Oratorij, Prvo desetletje, 1).

Pred kratkim sem slišal, da Janez Bosko nikoli ni prenehal s pripovedovanjem zgodb in s tem odpirati vrata upanja vsem, ki so imeli srečo, da so ga srečali in prisluhnili njegovim besedam. Niti ne dvomim, da to ne bi bilo res. Janez je vedno znal svoje sanje in besede pretvarjati v realnost.