Na Kolašinu

Ob vseh dogajanjih, ki se tokrat godijo v Črni Gori, komaj dohajam sebe, kaj šele vse drugo. Dogodkov in doživetij se je v tako kratkem času nabralo za celo knjigo.
Lahko bi opisoval, kako nas je gostila diplomatska družina, kaj se je dogajalo pri triurni pravoslavni božični liturgiji, kako sem osebno spoznal in se pomenkoval s srbskim pravoslavnim metropolitom Amfilohijem, pa seveda, kaj vse je novega v knjižnici ...
A najbolj sem se nasmejal ob dogodku na smučišču Kolašin. Po tolikih letih se človek kar malo z mešanimi občutki spravi na desko, sploh če je sposojena in je njen lastnik visok 195 cm ter ima številko čevljev 45! A nekako je šlo. Proge zgledno urejene in žičnice delujoče ...

Ko sva z Vikijem malo razmigala kosti, je prišel čas, da sedeva v bližnje gostišče k čaju. Seveda Viktor ni pozabil na prisrčnico, ki sva jo sprobala že po prvi vožnji (za korajžo). In prilegla se je tudi k čaju. Vse lepo in prav, če tega ne bi opazil natakar, ki je imel očitno vse pod nadzorom. Lahko si mislite, kaj bi se zgodilo pri nas: prijava zaradi pitja alkohola, prepoved vnašanja domačih izdelkov v gostinski objekt, pa še kakšen zakon bi našel kakšen zagrizeni zadrtež.
Tukajšnji natakar pa se je najprej pozanimal, kakšne vrste vsebina se nahaja v prisrčnici, nato pa izpod svojega debelega brezrokavnika potegnil malo večjo in z ornamenti oblikovano - prisrčnico! In dal vedeti, naj se nikar ne hvalimo s svojo ... Ker je mraz in cel dan na nogah, se spodobi tudi to, je povzel in zaželel dobro ogrevanje ob čaju ...

Vedno bolj spoznavam, kako malo je potrebno, da se razumemo in kako nevarno je, ko si v glavo vtepamo tisoč predsodkov, zakonov, uredb, izgubljamo pa zdravo pamet.