Čeprav sem se hotel vzdržati vsakih zapisov o že opisovanem PJ in njegovih koncertih, ker sem se o tej privlačni temi že izrazil, pa tudi zato, da ne bi vznemirjal kakšnega zapoznelega bralca tega bloga, s katerim sva si po redovniški hierarhiji kar enaka (po cerkveni pač ne) in mi očita, da samo potujem in to še zapisujem, namesto da bi gradil cerkev (z malo začetnico, torej stavbo). Dolg klobasast uvod bom zaključil na svojem zelniku, čeprav je še mnogo sosedovih pragov, v katere bi se lahko vtaknil.
Torej, koncert PJ v hramu kulture, kot ga je ob mojem (preočitnem) navdušenju imenoval sosed, je bil super. Mladosten, kot ga znajo pripraviti in sproščen kljub odru v hramu kulture. Da spet ne bom klobasal, naj navedem dve pripombi, čeprav so me motile (ganile) tri stvari.
Ne vem, ali naj PJ blagrujem ali ne ob takem umetniškem vodji, ki je spominjal na Pavliho. Namesto, da bi od začetka do konca strumno držal niti v svojih rokah in delil poglede pojočim PJevcem, to prepušča kar članom zbora, da si sami zmišljujejo, kaj bi peli in kako bi peli, potem pa še malce podirigirajo. Pa kje si to videl?
Ko se je vsake toliko Peder le pojavil na odru in z vsemi možnimi gibi le nakazal, da naj uživamo prav vsi, sem dobil občutek, da se ga je publika ustrašila. Nekaj mrmranja in malo več ploskanja je včasih hitro zamrlo, včasih malce kasneje, izjeme, ki so si upale vstati in dvigniti roke, pa so kvečjemu motile vse ostale … Niti Trkaj, pa naj se je še tako trudil, publike ni spravil na noge.
Dovolj je, da res ne bom preveč kritičen. Iz tega naj zaključim naslednje: PJ ima srečo, da je lahko ustvarjalen »od znotraj« ali »iz sebe«, kar jim daje neverjetno svežino in navidezno brezskrbnost. Ker ob vsem tem Peder nima »kaj početi«, naj se naslednjič loti publike v hramu kulture in še njih (nas) tako zanimira, da bomo malce bolj pri stvari, bolj odprti in dojemljivi. Bom pač do konca zagovarjal, da kdor posluša dobro glasbo, to na nek način tudi (fizično) pokaže.
Ampak hčerin vzklik ob govoru mame pa zmaga! Bravo PJ, bravo Peder!
Torej, koncert PJ v hramu kulture, kot ga je ob mojem (preočitnem) navdušenju imenoval sosed, je bil super. Mladosten, kot ga znajo pripraviti in sproščen kljub odru v hramu kulture. Da spet ne bom klobasal, naj navedem dve pripombi, čeprav so me motile (ganile) tri stvari.
Ne vem, ali naj PJ blagrujem ali ne ob takem umetniškem vodji, ki je spominjal na Pavliho. Namesto, da bi od začetka do konca strumno držal niti v svojih rokah in delil poglede pojočim PJevcem, to prepušča kar članom zbora, da si sami zmišljujejo, kaj bi peli in kako bi peli, potem pa še malce podirigirajo. Pa kje si to videl?
Ko se je vsake toliko Peder le pojavil na odru in z vsemi možnimi gibi le nakazal, da naj uživamo prav vsi, sem dobil občutek, da se ga je publika ustrašila. Nekaj mrmranja in malo več ploskanja je včasih hitro zamrlo, včasih malce kasneje, izjeme, ki so si upale vstati in dvigniti roke, pa so kvečjemu motile vse ostale … Niti Trkaj, pa naj se je še tako trudil, publike ni spravil na noge.
Dovolj je, da res ne bom preveč kritičen. Iz tega naj zaključim naslednje: PJ ima srečo, da je lahko ustvarjalen »od znotraj« ali »iz sebe«, kar jim daje neverjetno svežino in navidezno brezskrbnost. Ker ob vsem tem Peder nima »kaj početi«, naj se naslednjič loti publike v hramu kulture in še njih (nas) tako zanimira, da bomo malce bolj pri stvari, bolj odprti in dojemljivi. Bom pač do konca zagovarjal, da kdor posluša dobro glasbo, to na nek način tudi (fizično) pokaže.
Komentarji
Objavite komentar