Don Boskove stvari: čevlji

Ob prvem jesenskem deževju sva se zavedla resnosti položaja. Podplati so se uničili pri iskanju mladih na trgih in ulicah, ob obiskih vajencev in na hrapavem zaporniškem tlaku. Luknje so na torinskih ulicah puščale vodo in blato.

Don Bosko naju je začasno nadomestil s sandali iz konopljinega platna ter naju pospravil v samoto in temo omare. Čakala sva na konec in preplavila naju je otožna bolečina.

Čez nekaj dni pa naju je don Bosko znova z vso občutljivostjo vzel v roke. Pomislila sva na najhujše in se že pripravila, da vsaj dostojno zapustiva ta svet. A čez nekaj minut sva se znašla v čevljarski delavnici. Brez vsakega dvoma to pomeni, da še obstaja sredstvo za najine rane! Še bova hodila!

Spretne čevljarjeve roke bodo očistile najine rane in odstranile zarjavele žebljičke v podplatih. Toda olajšanje se je prav kmalu spremenilo v grozo. Vrnitev v življenje in dostojanstvo ni bilo zaupano čevljarskemu mojstru, temveč trinajstletnemu fantu! Na pogled se je videlo, da v svojem življenju še ni popravljal čevljev! Od prstov do pete naju je zmrazilo. Znašla sva v rokah amaterja, ki bo šilo, lahko kladivo in nož za naju uporabil kot mučilno orodje. In tako je bilo.

V rokah nespretnega fantiča, ki je s kleščami odstranjeval žebljičke, sva pretrpela kar nekaj ur. Vsako ruvanje je za naju pomenilo novo rano. Ko sva opazila, da je v roke vzel šilo, sva rajši zamižala. Fant se je navdušeno veselil ob privilegiju, da popravlja don Boskove čevlje. Midva pa sva se ob tem tresla od strahu.

Iz zgodovine

Leta 1853 je don Bosko odprl čevljarsko delavnico, saj se je v tej obrti izuril že v študentskih letih. Od časa do časa, ko so bili vajenci v šoli, se jim je pridružil in jih učil rokovanja s šilom in smolnato nitjo zašiti čevlje. Tudi tako je skrbel za mlade, ki so rabili čevlje in obleko, saj mu ni bilo več potrebno prosjačiti in iskati sredstev za te reči (Memorie Biografiche IV, 661).

Končno mu je uspelo pritrditi nove podplate. A usnje je bilo preveliko in je štrlelo na vse strani. Obrezal ga je z nožem. Ko naju je na koncu zloščil, sva se zavedla, da je najhuje mimo, zato sva se zableščala v vsem sijaju. Bila sva pripravljena na vrnitev na torinske ulice.

Težko sva razumela don Boskov objem in čestitke mlademu vajencu, ki je tako grobo ravnal z nama. A nisva bila presenečena: don Bosko je imel vedno ljubezniv pogled in prisrčen objem za prihodnost mladih.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, settembre 2012)