Namesto zaključka prostovoljske izkušnje v Mozambiku

Zamenjava polov: kje so misijoni?

Afrika moli za Zahod: prihaja do položaja, ko se magnetna pola menjata. A to se lahko zgodi tudi naravi (potrebno je sicer nekaj milijonov let, da Zemlja zamenja magnetna pola iz severa na jug in obratno … a zna se zgoditi).

Letošnja izkušnja je bila zelo drugačna. Težja in globlja. Vzela mi je besede. Zato pa sem se našel v zapisu Silvia Roggie, salezijanskega misijonarja v Gani, ki razmišlja o Afriki nekoliko drugače ... (prirejeno po: Iz mlade Afrike v staro Evropo, BS, agosto 2012,14).

Naj živi Yutong! Udobno sem nameščen na sedežu 28 v avtobusu made in China, ki se je iz Sunyanija odpravil proti Accri, kamor bomo prispeli okoli 3.30 jutri zjutraj. Včeraj zjutraj sem vas imel v mislih pri molitvah vernikov. Nicholas je molil za Zahod. Pa ne za tistega, divjega, s kavbojci in indijanci. Kratka beseda označuje zahodni svet (z Evropo in ZDA na čelu). Ni bilo prvič, ko se je molitev za Zahodni svet pojavila v mislih in ustnicah naših otrok. Molijo, saj vedo za krizo, ki jo prikazuje CNN. Molijo za reveže v Evropi, še bolj pa za revno Evropo in Ameriko ob znakih hude moralne in duhovne krize.

Sočutna molitev za Evropo v srcu Afrike. Ne moremo neopaženo mimo tega. Nekaj se globoko spreminja. Nas, bledoličnike, so mediji leta vzgajali, naj s sočutjem gledamo na Afriko, ne vedno v evangeljskem smislu zastonjske ljubezni. Na daljavo smo navajeni spremljati izračune BDP, stanje pitne vode, število zdravnikov na prebivalca … Navadili smo se na ponavljajočo se revščino in težka stanja, začudimo se le še, še številka poskoči, ob izredno tragični nesreči, ki udari iz redne lakote, vojne, pandemije HIV.

Afrika je »vroč kostanj« v svetovnem gospodarstvu, ki se divje dviguje v raznih državah. Na primer v Angoli. V svojo nekdanjo kolonijo se za iskanjem dela odvija pravi eksodus Portugalcev. Izseljevanje v drugo smer torej, z vso hitrostjo, da ne bi bilo prepozno, saj je v Angoli že množica Kitajcev, ki so presegli milijon. Ne mine mesec, da ne bi španski tovarnarji potrkali na vrata misijonarjev v Gani, s prošnjo za pomoč in nasvete pri iskanju možnosti za nova vlaganja, saj njihov domači trg miruje.

Da ne govorimo o Kitajski in Indiji: na primer Yutong, na katerem potujem. 95 % vseh avtobusov v Gani je uvoženih s Kitajske. So novi. Boljši kot prejšnji rabljeni, uvoženi iz Evrope. A gospodarstvo ni edini termometer, ki spontano meri krizo na eni in rast na drugi strani.

Benedikt XVI. je v svoji poslanici, ki jo je objavil lanskega novembra, ko je prišel v Cotonou, spregovoril o Afriki kot duhovnih pljučih Cerkve in sveta. Ko udarjam po tipkovnici prenosnika ob vožnji na lepem Yutongu, se je oglasil neki mladenič in vabi potnike k molitvi s prebiranjem Svetega pisma v lokalnem jeziku, twi. To ni nič nenavadnega. Na katerem koli prevoznem sredstvu, kjerkoli v Zahodni Afriki je molitev ob potovanju nekaj najbolj običajnega in logičnega, kar se lahko zgodi. Vsi verjamejo v Boga in to tudi vidno izražajo, medijsko, s pesmimi, ploskanjem, plesom … Si predstavljate, da bi si kdo drznil storiti kaj podobnega na avtobusu, ki povezuje Torino in Malpenso (zadnji javni prevoz, ki sem ga uporabil v Italiji)?

Katera je torej misijonska dežela? Tu je deviški gozd, ki blešči v vseh barvah, s stotinjami raznih krščanskih ločin, a verovati je nekaj tako otipljivega, da se temu ni mogoče izogniti. Kaj reči za Zahodni svet, sploh Evropo? Ali je prav, da Nicholas moli za evangelizacijo Evrope?

Pustimo starinarnico TV novic – v primeru Afrike so ostali zadaj, vezani na stereotipe, ki so jih ostali že zdavnaj presegli – in spoznajmo neposredne dogodke, ki se odvijajo v odnosih s kakšnim »črnskim« prijateljem. Gledanje v barvah je bil glede na »črno-belo« velik napredek v 60. letih prejšnjega stoletja. Neposredno opazovanje je veliko bolj privlačno kot prehod iz digitalnega na gledanje tridimenzionalnega TV, postavljenega med štiri stene. Najboljši pa je skok v globino prijateljevega srca, kot pa spremljanje povprečnosti v slepih ulicah globalne vasi. Oči afriškega prijatelja so najboljše okno za soočenje s samim seboj. Moj mi pravi, da smo prispeli. Čas je za izkrcanje. Počasi se dani. Dobro jutro!