PPP – Pikantno poletno poročilo

Čeprav spodnji zapis temelji na zelo resničnih in verodostojnih dogodkih, ki sem jih prejel od mladenke, priče teh dogodkov (ki sicer hodi v srednjo šolo za "nune"), pa je prav poletno prenapihnjen, kot se za take vrste zgodbic spodobi. Zato naprošam obiskovalce s slabim srcem in škropulozno vestjo, naj v dobrobit lastnega počutja nikar ne nadaljujejo branja …

Gospe ali gospodični ravno pravšnjih let sta se zgrnili na lesen pomolček in se prav udobno namestili za nekajurno uživanje ob glasovih morskih valov in božanju sončnih žarkov. Čeprav je bilo obiskovalcev kar precej v bližnji in daljni okolici, se nista dali zmesti in božajočim žarkom razkrili tako velike količine svoje površine, da bi se še Eva iz raja raje skrila za kakšen figov list …

Med ležernim počivanjem na mehki brisači se je prva gospodična zavedla, da izpod pomola prihajajo vedno močnejši glasovi množice otrok. Ko so se njeni od toplega sonca zmehčani možgani le osredotočili na dogajanje pod pomolom, jo je med mnogimi besedami visokih in višjih otroških tonov zbodla le ena: »Žuuuuuuupnik!«

Glava se ji je takoj zbistrila in ušesa so zastrigla ter prav detektivsko sledila novim in novim krikom: »Župnik! Župniiiiiiiiik! Župn'k!« Nagonsko se je vzdignila in se obrnila, ob enem pa je njena roka sunila svojo kolegico na desni. Druga gospodična je lenobno dvignila glavo in se skozi priprte oči ozrla v obraz svoje kolegice. In imela je kaj videti! Prva gospodična je širokih oči in spačenega obraza našobila svoja usta in jih začela prav čudno oblikovati v popolnoma nerazumljivo momljanje. Pravzaprav sploh ni bilo slišati nobenega glasu iz teh ust.

»Kaj pa je?« vpraša druga gospodična prvo. Ta se znova skremži, vrže oči čez pomol v vodo, našobi ustnice in komaj komaj slišno razpotegne glas skozi zobe: »Župnik.« Druga gospodična, še vedno raznežena v objemih sonca, se dvigne in ponovno vpraša: »Kdo?« Ko se prepriča, da je prav slišala, se obrne in že sta obe gospodični zarili glavi med vrvi pomolske ograje in začeli opazovati skupino otrok v vodi, ki so kar prekipevali od veselja in mešali morsko vodo s tako zagnanostjo, da bi jo lahko po barvi opisali kot pokvarjeno črnino.

Ko sta se prepričali, da je med temi otroki res župnik, je roka druge gospodične zgrabila brisačo in jo potegnila na svoje oprsje, bradavičke prve pa so se kar potegnile same vase … Ko sta si opomogli od bolj slišanega kot videnega prizora, sta le prišli k sapi.

»A tisti v kopalkah je župnik?« sprašuje prva gospodična. Pa ni bila blondinka. »Ja, verjetno, saj so vsi ostali bolj majhni in skačejo okoli njega.« »A to je župnik? A ni to en tak, ki je oblečen v črno in zapet do vratu?« spet nadaljuje prva. Druga ne odgovori. Poraja pa se ji ugotovitev: »Pa kopa se. In to na plaži, v morju.« Seveda se v popularnem stilu trenutne mentalitete povprečnih Slovencljev pogovor vedno glasneje nadaljuje: župnik z otroki, pa samo v kopalkah, pa skupaj čofotajo, še več, meče jih v vodo, pusti, da skačejo na njega, ga tunkajo … da ne ponavljam zapisov naših vrhunskih preiskovalnih novinarjev …

Njuna kosmata vest je kovala vedno hujše obsodbe o župniku in ko sta že skoraj ugotovili, da je bilo v njuni mladosti prav grozno in moreče obiskovati župnika pri verouku, ki se ga sicer nista več spomnili, se je ob njiju vstopilo dvoje visokih nog. Obmolknili sta in se ozrli kvišku. Pogled na to telo od peta do glave je prekinilo le prisrčno minikrilce in kopalni modrček, za katerim se je skrivala vitka ženska postava, nežno porjavele in gladke kože. Se je zbudila ženska zavist?

A še preden sta se gospodični utegnili vrniti pogled na župnika v kopalkah pod pomolom ob obali med kopico otrok, se je iz ust vsiljivke razlegel nežen, a odločen glasek: »Župn'k, pridite že vendar, gremo na pivo. Ta stari vas že predolgo čakamo. Malo se odpočijte od naše mularije, naj se sami igrajo.«

Pod brisačo druge gospodične je uplahnilo oprsje. Prva pa je pozabila zapreti usta …