Bel labod je izzvenel

Po zeloooo dolgem času je prišel dan, so smo se stari in novi prijatelji dobili skupaj in odšli na Siddharto. Dobra muzka, še boljše ozračje, ki ga je v začetku zmotila prostornost novega stadiona, a ko smo se združili v en ritem, ni bilo več časa za pesimizem in jadikovanje.
Novi komadi so se stapljali s starimi, preizkušanimi in tolikokrat slišanimi, in si utirali pot med množico, ki jih je sprejela. Občutja hrepenenja, socialnega dna in osnosov so kot dim vejali iz besedil ... in prav z užitkom sem lahko med tem tudi molil. Bogokletno? Zame ne. Zakaj Bog dopušča za nekatere tako hudičevo glasbo, če je to lahko pot do sočloveka? Zakaj je nočemo uporabiti za pozitivni zadetek? Zakaj prisluhnemo gromu, orkanu, zvokom bobnov in bas kitare pa ne? Če se Bog razodeva preko stvarstva, se tudi človek razodeva preko ustvarjanja, saj je njegova podobnost ...

Sproščenost in veselje je bilo čutiti vseokrog, med mladimi in starimi, med parčki in prijatelji, ki so bili tu in jih je Siddhartin ritem ponesel v svet glasbe.
Ne poveličujem Siddharte in njihove glasbe, mi je pa všeč. Fantje se znajo izraziti, ustvarjati ... zato me klišejsko razbijanje kitare ni prepričalo, prepričala me je moč glasbenega ustvarjanja. Ni me pohujšal prizor belih "nun" z rožnovenskimi križi, ki niso niti prišle do izraza, ker predobro vem, da se banalnost kaj hitro sprehodi po robu izzivalnosti. In jaz sem, ki izbiram. In dokler to vem, bom z veseljem prisluhnil Siddhartini muzki ...