Zgodnje sonce in mrzla burja

Kaj je lepšega kot podati se na morje, stran od tega norega sveta. Dolga, a zanimiva pot me je vodila po sosedovih avtocestah. Bolj ko sem se pomikal proti jugu, večja je bila snežna odeja, večje so bile cestne omejitve in vedno pogosteje sem srečeval snežne pluge. Ko sem že zagledal morje, je sunek vetra pretkano skušal prevzeti nadzor nad vozilom, tako da sem imel čisto bele členke na prstih, s katerimi sem krotil od vetra podivjani volan. 

A splačalo se je. Trajekt je zaril v Jadran in valovi so se poigravali z lahnim vetrom, ki je bril skrite obraze domačinov, ki so hiteli iz šole in dela nazaj domov. Morski zrak in klima razbremenita mračne misli in težko srce. Čeprav so sv. Frančiška Saleškega, ki danes goduje, vzeli za svojega tako don Bosko kot t. i. katoliški časnikarji, pa je ta možak v svojem času opravil božje delo tako, kot je treba. Duhovnost za vse, vsakemu po svoji vlogi in vrsti ... danes pa smo na to pozabili. Namesto da bi duhovniki darovali daritve, da bi menihi molili ob najbolj nemogočih urah, da bi se matere in možje posvečali vzgoji in preskrbi družine, je vse obrnjeno na glavo. Duhovniki se gredo gospodarstvenike, menihi menedžerje, starši rinejo v njim nemogoče duhovne tokove, ki jih trgajo od tega sveta kot sesalec trga novo življenje iz maternice.

Zgodnje zeleni otok počiva, domačini pa pridno nabirajo drva za ogrevanje. Mir in spokojnost se na trenutke prelivata v izumiranje. Malo otrok, izseljevanje (na celino) in osamljena starost so kar skupni elementi sodobne družbe.

A stopanja po mehkih lišajih med zeliščniimi rastlinami in oljkami, skritimi med kamnitimi gmotami, pač ne doživiš na "drugi strani". Tu se skriva prvinsko življenje, se napaja in čaka ...

Kakorkoli že, težko je v tem času ohranjati svobodo duha. Božjemu Duhu ne dajemo prostora za ustvarjanje, temveč ga vztrajno predalčkamo v ustaljene strukture. Zunanji okviri, notranje stiske in blokade so tisti mlinski kamni, ki jih vlečemo skozi svoje življenje. Nekoč smo se učili, da je Bog drugače drugačen od vseh drugih stvari, mi pa smo črne ovce že, če smo samo drugačni. Kako naj potem posnemamo Boga? Je to sploh mogoče? Biti drugačen in biti uokvirjen v varni strukturi?

Pozno popoldanski sončni žarki so se prebijali skozi mrlzo burjo. Bili so drugačni kot v visokem poletju, ko se jim vsi radi pokažemo.