Dobrodušni godrnjač

Iz don Boskovega cvetnika

Torinski Oratorij je dolgoval 30.000 lir nekemu podjetniku, ki se je naveličal čakati in je lepega dne prišel v Oratorij zagnat vik in krik. Želel je govoriti z don Boskom. Ko je v predsobi čakal na vrsto, je še glasneje godrnjal in se jezil.

Medtem je v predsobo z odločnim korakom vstopil neki gospod in z odrezanim in razvnetim glasom dejal: »Želim govoriti z don Boskom, takoj!«

Sploh ni počakal, temveč potrkal na vrata.

»Kaj želite, dobri moj gospod?«

»Želim se pogovoriti z vami. Mudi se mi.«

Vstopil je, a ni sedel. Od nekod je potegnil zavojček. »Ga želite? Molite zame.« In spet je odločno odkorakal.

Nato je vstopila grofica, vsa zaskrbljena, da se je zgodilo kaj hudega.

»Nič hudega ni bilo. Poglejte, kaj mi je ta gospod dal.«

Odprl je zavojček in razvil 30 bankovcev po 1.000 lir, ki jih je kasneje enega za drugim naštel podjetniku. Temu je postalo nerodno, ker je tako godrnjal in robantil po Oratoriju. Začel se je opravičevati: »Dejali so mi, da mi ne morete plačati, pa vidim, da so se zmotili.«

(prim. D'Espiney, Don Bosco, 170)