Zelena namesto Črne Gore

Mineva teden dni od letšnjega prihoda v Podgorico. Po navadi kar hitro naložim kakšno novo fotko na tele strani, tokrat pa sta me zadržala kar dva razloga.
Prvi je ta, da sem moral krepko ponoviti "švasarsko" abecedo, ne le za delo v knjižnici, temveč tudi zato, da sem se uspešno prijavil na internetne strani, saj tukaj vse predlaga v srbski cirilici ... Пријавите се, je bil začetek postopka, da sem prišel noter ...
Drugi, tehtenjši razlog pa je ta, da sem v nasprotju z običajno črnogorsko prakso pridno delal cel teden od jutra do večera, saj sem šele po enem tednu sploh prestopil prag salezijanskega dvorišča in užil košček "posvetnosti" Črne Gore. V knjižnici se je nabralo kar nekaj knjig, še več jih je prispelo iz Prištine, tako da je cerkveni kor spet poln škatl, ki sem jih dodobra razmetal. Tako da dela ne bo zmanjkalo. Tudi novi program me je zaposloval skoraj dva dni, da sva postala domača, prav tako smo imeli probleme s tiskanjem nalepk, a nekako smo vse uredili zelo zadovoljivo in sedaj je to delo pravi užitek.
No, tudi salezijansko življenje tukaj je pravi užitek, vsaj v primerjavi z Rakovnikom, ko preprosto vsak ve, kaj počne, skupnostni trenutki so pristni in veseli, saj si imamo, spet v nasprotju z Rakovnikom, povedati veliko preprostih stvari, dogodkov in vicev, takih konkretnih. Še sreča, da vse pozabim!
Ker je bilo danes v tukajšnji barski nadškofiji srečanje otrok, seveda brez nadškofa, ki ima kot salezijanski škof pomembnejše simpozije in tečaje, sva bila s sobratom Noshem sama doma, saj sta ravnatelj Viktor in župnik Janez ter sestre spremljale avtobus, mini avtobus in kombi otrok iz naše župnije. Tako se doma ni dogajalo nič posebnega, ker sva imela vsak svoje delo, a najboljše je bilo kosilo. Don Nosh ga je odlično pripravil, še posebej solato in na koncu je brez moje vednosti celo vse pomil. Ko so se zvečer sestre vrnile domov, ki so skoraj v nasprotju s svojo karizmo (niso salezijanke) in s salezijanskim nadškofom tekale in skakale z otroci, so bile vse presenečene, kako urejena je kuhinja. Menda se je nekoč prej že zgodilo, da je ostal kakšen štedilnik prižgan ... Tokrat pa ni bilo tako in kaj kmalu se je veselje spremenilo v zahtevo, da bi lahko don Nosh večkrat pomival posodo, pobrisal kuhinjo in ne vem kaj še ... (eh, ženske, kot da tega ne bi počel že vse salezijansko življenje, preden so prišle sestre ...) Da se ne bi kdo zgražal, kaj da zagovarjam, naj pojasnim, da je albanski karakter pač drugačen od našega.
Je pa letos Črna Gora v mojih očeh prav lepa. Po navadi je tipično kamnita in suha, v letošnjem maju pa je neverjetno zelena, saj je vse tisto suho grmovje odeto v svetlo zelene barve, tako da lahko od tukaj gledam zelene planine okoli Podgorice. Res neverjetno, kaj vse je Stvarnik dal naravi. Da ne govorim o ljudeh ...