Iz severa na jug ali Angola nekoliko drugače

Medtem ko se je na današnji praznik večina redovnikov nostalgično predajala praznovanju "svojega" praznika, sem se jaz, tako kot po navadi, podajal po čisto drugačnih poteh. No, evharistija je bila v središču, da ne bo pomote, a prej sem se iz dobesedno zametenega daljnega severa prebijal čez avtoceste Alp do zamegljene Ljubljane, nato pa se podal naprej na sončno Primorsko.
Izola. Sonce in morje. Osnovna šola Livade. Otroški parlament. Karmen. Tema: drugačnost, rasizem, diskriminacija. To je nekaj besed, med katerimi sem preživel čudovite urice s primorskimi otroci in njihovimi učiteljicami. Karmen je sicer tam čisto domača, ta prava učiteljica in knjižničarka, zato so tudi mene sprejeli tako uradno, da bi na mojem mestu moral biti najmanj kakšen predstojnik, če že s pokrivalom ne bi pokazal visokega stanu ...
O Angoli in predstavitvi ne bi, saj je večino pripravila Karmen, sledilo je nekajminutno pomenkovanje z njenimi "kolegicami" učiteljicami, ki jim očitno take predstavitve ganejo vsaj srce, če ne že kaj več ...
Zanimivo, ko sam že obupujem med temi štirimi stenami (Rakovnika), da je prostovoljstvo brez pomena, brezvredno in celo moteče, pa mi preproste besede zahvale le dvignejo (polomljena) krila, da se splača tudi ta alternativa ...
Če vedno (bolj) moraliziramo, kakšen je naš sistem, kako se ne da prav nič več oznanjati in pridigati, pa ne vidimo čudovitih novih poti, ko ne bomo potrebovali več ambonov in prižnic, temveč bomo (p)ostali preprosti med preprostimi in pričevali z zgledom. A do tega sem sam še daleč ...
Izola, hvala za navdušenje in za bogastvo vašega morskega dna!

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci