Poletna meditacija
Nimam navade, da bi blog pisal izza domače mize, a tudi izjeme potrjujejo pravilo.
Prišel sem na Rakovnik in glej, videl sem rakovniški grad. Bil je velik in njegov blesk je bil izreden. Stal sem pred njim in njegova okolica je bila spremenjena. Svetil se je v soncu, bela in rumena barva sta jemali dih. A tudi pot vanj je bila dih jemajoča: črno črna asfaltna masa ga je ovila z zgornje strani in spremenila njegovo podobo. Čeveljci in druge nožne natikline se bodo lahko v miru sprehodile po valovitem in pesek zakrivajočem prostoru. A tudi njegova vzhodna stran ima novo podlago. Pravzaprav staro na novem mestu. Natančno položene kocke te vabijo, da se s polno hitrostjo zapelješ čeznje, ne da bi se poznale kolesnice in ne da bi opazil različnost v enakosti. Le njegova južna stran je ostala nespremenjena. Vhodni del krasi prastari beton, pomnik totalitarnega časa, kjer se najde kakšen oduščen kamenček, ki se veselo poigrava med koraki, hitečimi večkrat mimo kot v grad ...
Če k temu dodam še meditacijo iz Danijelove knjige, je vsaka podobnost zgolj slučajna ...
"Ti, o kralj, si imel videnje: Glej, bila je velika podoba. Ta podoba je bila orjaška in njen blesk je bil izreden; pred teboj je stala in njen videz je bil grozen na pogled. Glava te podobe je bila iz čistega zlata, njene prsi in roke iz srebra, njen trebuh in ledja iz brona, njena stegna iz železa, njene noge deloma iz železa, deloma iz ila. Ti si to gledal, dokler se ni brez človeških rok utrgal kamen in zadel podobo v njene železne in ilnate noge ter jih zdrobil. Tedaj se je hkrati razdrobilo železo, il, bron, srebro in zlato ter so postali kakor pleve na poletnih skednjih. Veter jih je odnesel, nikakršnega sledu ni bilo več za njimi. Kamen pa, ki je zadel podobo, je postal velika gora in napolnil vso zemljo." Dan 2,31-35
Prišel sem na Rakovnik in glej, videl sem rakovniški grad. Bil je velik in njegov blesk je bil izreden. Stal sem pred njim in njegova okolica je bila spremenjena. Svetil se je v soncu, bela in rumena barva sta jemali dih. A tudi pot vanj je bila dih jemajoča: črno črna asfaltna masa ga je ovila z zgornje strani in spremenila njegovo podobo. Čeveljci in druge nožne natikline se bodo lahko v miru sprehodile po valovitem in pesek zakrivajočem prostoru. A tudi njegova vzhodna stran ima novo podlago. Pravzaprav staro na novem mestu. Natančno položene kocke te vabijo, da se s polno hitrostjo zapelješ čeznje, ne da bi se poznale kolesnice in ne da bi opazil različnost v enakosti. Le njegova južna stran je ostala nespremenjena. Vhodni del krasi prastari beton, pomnik totalitarnega časa, kjer se najde kakšen oduščen kamenček, ki se veselo poigrava med koraki, hitečimi večkrat mimo kot v grad ...
Če k temu dodam še meditacijo iz Danijelove knjige, je vsaka podobnost zgolj slučajna ...
"Ti, o kralj, si imel videnje: Glej, bila je velika podoba. Ta podoba je bila orjaška in njen blesk je bil izreden; pred teboj je stala in njen videz je bil grozen na pogled. Glava te podobe je bila iz čistega zlata, njene prsi in roke iz srebra, njen trebuh in ledja iz brona, njena stegna iz železa, njene noge deloma iz železa, deloma iz ila. Ti si to gledal, dokler se ni brez človeških rok utrgal kamen in zadel podobo v njene železne in ilnate noge ter jih zdrobil. Tedaj se je hkrati razdrobilo železo, il, bron, srebro in zlato ter so postali kakor pleve na poletnih skednjih. Veter jih je odnesel, nikakršnega sledu ni bilo več za njimi. Kamen pa, ki je zadel podobo, je postal velika gora in napolnil vso zemljo." Dan 2,31-35
Komentarji
Objavite komentar