Mater, mater, kam boš letel?

V Šentrupertu (na Dolenjskem) smo končali še en oratorijski dan, zato sem z Davidom "zginil" na teraso najslavješega šentrupertskega bifeja na "moške" pogovore. Nedolgo za tem sta se pridružili še dve animatorki, sestri Nives in Eva. Ko smo tako čvekali in srkali osvežujočo pijačo, čas pa je medtem mineval hitreje kot smo mislili, me pokliče župnik Jože. Še preden mu povem, kje se nahajam in s kom sem, se je že prismejal na teraso.
Od tu je tudi odličen pogled na hrib, ki se imenuje Nebesa. Tudi sonce je prijetno držalo popoldansko klimo, zato se je župnik spomnil, da bi šel letet. Sam ga že poznam, malo manj animatorji in takoj smo bili vsi zato. Župnik gre po padalo, medtem pride še drug Marko, Nivesin fant, ne jaz, in že smo z dvema avtomobiloma krajšali ovinke proti Nebesom.
Prispevši na vrh smo Jožetu pomagali razgrniti padalo, Marko je pridržal vrh, Eva pa ga je "ošlemila". Nives in David sta se samo čudila in nista mogla verjeti, kaj se dogaja ... Vetra sicer ni bilo kaj prida, a Jožetova volja je bila večja in kar naenkrat se je spustil po strmini. Zadržali smo dih in skoraj slišali, kako se je zapletel v grmovje daleč spodaj, a k sreči ni bilo tako.
Še sreča, da je bila beznica v neposredni bližini zaprta, če ne bi si živce pomirili kar tam. In že smo se (zopet z avtomobili) sputstili v dolino, kjer je Jože že čakal. Tako smo veseli in ponosni, da imamo takega župnika, spet zaključili naše druženje na isti terasi ... David si je vidno oddahnil, Marko pa ni mogel skriti navdušenja ...

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci