Avtobusno obračališče na 1564 nmv

Kot se spodobi za modre pastoralne delavce, je treba vsako stvar prej pripraviti in preveriti, preden se le-ta spremeni v prakso.
Tako sva se z Jožetom B. zapeljala v Zgornjo Savinjsko dolino (mimogrede so to moji rojstni kraji) na ogled znamenitosti in iskanja dobrih gostiln v pripravi za organiziranje vsakoletnega izleta šentrupertskega pevskega zbora. Da se ne bo slišalo in izzvenelo tako pritlehno, sva se zmenila tudi za sveto mašo in ogled ravno pravšnjega števila sakralnih objektov, ki jih normalni ljudje (z mano vred) še prenesejo ...
Po vračanju iz najsevernejše točke načrtovanja pod kamniško-savinjskimi vršaci sva zavila v dolino Podvolovljek in zagledala smerokaz za Moličko peč.
Asfaltna cesta se je strmo vzpenjala, se spremenila v makadamsko, zavila mimo samotne kmetije na prekrasni livadi med gozdom smrek visoko nad dolino ter vodila še naprej.
Seveda se polo ni vdal in krepko potegnil dalje, saj je cesta to še dopuščala.
Tako sva za seboj pustila že marsikateri ovinek in prepad, ogrado za živino, smerokaz in prenekateri parkiran avtomobil.
Končno sva prispela do križišča z označbami za kočo in prepovedjo vožnje z avomobili. A ker te višine sezona še ni dosegla, sva se odpeljala naprej. Cesta se je spremenila v dovolj dober kolovoz, da je avto še prenašal kamenje pod seboj, težave so mu delali le vedno večji nagib in vedno globlji jarki ...

Pred sabo sva zagledala planino in zaprto kočo. Res se tukaj sezona še ni začela ... Sicer pa sva že imela pripravljen izgovor v primeru čudnih pogledov glede prepovedi vožnje: Organizirava romanje in iščeva primerno obračališče za avtobus!
Seveda ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem obračališču, saj se je kolovoz končal pod košatimi smrekami, človeka pa tudi ni bilo nobenega, da bi mu zaupala svoj izgovor.
Medtem ko je roj pravih mesarskih planinskih muh napadel vetrobransko steklo avtomobila (očitno so mislile, da je prišla živina!), sva se v miru razgledala okoli koče, ki stoji na nadmorski višini 1564 metrov in ugotovila, da je slavna Molička peč še kar daleč hoda od tega kraja. Midva pa sva hotela pobožno pomoliti pred kapelo na Molički peči ... očitno braz gojzarjev in nahrbtnika to pač ne gre ...
Poleg grozljivega pogleda na kolovoz, koder sva se pripeljala, se je odprl tudi krasen pogled na jug. Kot mali mulc sem živel na južni strani pod Lepenatko in Velikim Rogatcem in ju osvajal na sever, prvič pa sem te hribe gledal s severa na jug kot na dlani ... očitno je potreben čas, da vidiš svet tudi z druge strani. Mogoče tako, kot je potreben čas, da razumeš, zakaj je nerazumljivo zaporedje dogodkov in odnosov (drugih) potrebno za lastno življenje ...
Odisejada se je srečno končala v dolini v prepričanju, da bo moral avtobus obrniti že v dolini in zadenjsko odpeljati v višave ...