Zelo pristransko poročilo o izletu skupnosti

Kdor me (že) ima v želodcu, naj kar z užitkom nadaljuje z branjem, ostali pa si raje oglejte slikce ...
Na današnjo sredo smo se po dolgem času in izrecni želji nekoga odpravili na izlet skupnosti, v t. i. Emavs. Bolje pozno kot nikoli, vsekakor pa je pomembno, da smo odkljukali po pravno-formalnih aktih tudi to predstavo. In danes smo jo res na veliko kljukali ... Hvala Bogu nas je spremljal močan dež, kar je blagodejno vplivalo na razgreto ozračje.
Krenili smo v sosednjo Italijo, proti Mogliano Veneto, slavnem kraju, kjer je domoval prvi salezijanski inšpektor, ki je dobil jurisdikcijo nad slovensko deželo po nje zasedbi salezijancev. To je bil gospod častitljivega slovesa, salezijanec prve generacije in don Boskov zaupnik, Mojzes Veronesi. Zato nam je gospod predstojnik nadvse slovesno, z močnimi homiletičnimi poudarki in vsebinsko bogatimi osebnimi notami, ki jih je potegnil iz svoje bogate zakladnice znanja umetnostne zgodovine, geomehanike in zgodovine, prebral njegovo življenje, kot ga je orisal drugi gospod častitljivega naslova, salezijanski zgodovinar in arhivar (presvete) salezijanske družbe slovenske.
Naša Cecilija, kot ji sam pravim, drugače pa Micka ali Oné, nas je okoli tiste, iz katere rastejo noge, pripeljala v žep oz. do salezijanskega zavoda v Mogliano Veneto. Seveda se je nekdo razveselil, da smo se peljali skozi Treviso, kjer kar mrgoli specialnih trgovin, ki vabijo k nakupu ... Na (ne)umno vprašanje drugega sobrata, da bi rabil planinske čevlje, je sledil odgovor, da še ni bilo slišati o "sacrih gojzarjih", imajo pa v teh trgovinah ostale "sacralije", posebej so bile omenjene mitre. Zakaj že?
Kakorkoli, z domačim sobratom, nekoč šoferjem vrhovnih predstojnikov, smo se odpeljali v samo srce močnega neurja s točo vse do samostana sester Obiskanja Device Marije ter napol premočeni dospeli do drugega srca. Počastili smo srce svetega Frančiška Saleškega, ki ga te sestre, ustanovljene od samega svetnika, varno hranijo v treviškem samostanu. Po dveh desetkah rožnega venca in venčkom sakralnih pesmi ni moglo umanjkati srečanje našega predstojnika s predstojnico samostana. Zelo zelo grda opazka: podobna sta si po zunanjosti, z nasmeškom v vogalih ustnic, kaj šele po duši! Za slednje je bilo sicer premalo časa, da bi to lahko dokazal ...
Domači sobrat nas je prepričal, da smo se ustavili pri salezijancih na kosilu, kjer so nam poleg dobre pašte servirali tudi kopico najnovejših odkritij o turinskem in Veronikinem prtu, kjer je v ospredje prišla eksaktna znanost. Košta je bila vseeno dobra.
In že smo hiteli dalje ter prehiteli neurje na poti do Barbane. Cecilija nas je tokrat kar točno pripeljala do cilja, a kjub predstojnikovi želji, da bi ustavili ladjo (!), je le-ta k sreči odpeljala. Zato smo pol ure lutali po Gradežu in uživali v umetnostno zgodovinskih ogledih cerkva in kapel oz. tistega, kar je v njih znamenitega. Komaj kdaj pa kdaj smo se celo spomnili, da imajo te cerkve tudi Prebivalca ...
Spet zelo zelo grada opazka: bili smo edini turisti za odvoz na otok Barbana, zato je posadka odločila, da se peljemo z ladijco, ki je najbolj ustrezala našemu predstojniku.
V svetišču na Barbani smo vseeno slovesno zrecitirali litanije Matere Božje, med katere smo vrinili pojoče odpeve, malo postopali naokrog ter se vrnili do ladijce, ki nas je potegnila do tistega cilja, kjer smo zapustili Cecilijo. In tako dalje ... smo spet prehiteli dež nekje pri Trstu.
Kljub moji nastrojenosti sem preživel duhovno bogat dan. Še posebej sem občudoval ponižnost in ustrežljivost sobratov, kar najbolje gradi skupnost. Priznam, da mi to uspeva čezdalje slabše. Bog mi grehe odpusti.