Galop v visoko travo

Končno je spet prišel tisti "izsiljeni" prosti dan, ko sem se na konjskem hrbtu podal na nova doživetja. Več ali manj klasična zasedba: spodaj Aldo, Rika (Janez se je delal, da šepa ...), Westa in Beauty, zgoraj pa obraten vrstni red glede spolov Maja, Toni, Vinko in jaz. Beaty se je veselo obdrgnila vame, saj jo je Nataša že uredela in pripravila za ježo. Že popolnoma domači smo se pripravili na odhod in pod toplim soncem skoraj pozabili na obvezni vrstni red.
Tokratni cilj je bil zelo ambiciozen, a glede na naše (ne)izkušnje smo se polni poguma podali vse do Trebnjega. Prav tako je pot minila v znamenju galopa. A o tem kaj več med samo potjo ... Pot nas je vodila po kolovozih in travnikih do Mirne, nato smo krenili proti Speči lepotici, ali kako že pravijo mirenskemu gradu in pot nadaljevali mimo Ševnice in Hudej, od tam pa vse poti vodijo na trebanjsko smetišče, kakor se je izrazil Toni. Slabe izkušnje ali slab kompas?
Prvič sem zares užival v ježi. Pravilna drža, usmerjanje konja in usklajeno gibanje so me ponesli pod nebo. Res ni lepšega kot lebdeti nad konjskim hrbtom in švigati mimo vej in visoke trave. Seveda je bila kakšna veja tudi pretrda in se ni uklonila vetru, ki ga povzroči konjski galop. Maja to že ve! Verjamem, da tokrat Beauty ni bolel hrbet, saj sva se popolnoma uskladila. Malo bom še "povadil" štart, pa bo. Namreč Beauty štarta tako eksplozivno, da sem se nekajkrat komaj ulovil in ostal v sedlu!
Seveda tudi tokrat nismo šli v Trebnje kar tako na sprehod. Tudi tu smo si "uredili" dobro malico in še boljšo družbo v podobi Vinkovih in Majinih prijateljev in znancev. Sicer pa opažam, da so konjski jahači prav posebna vrsta ljudi, na zunaj veseljakov, a globoko čutečih in razumevajočih, ki imajo sicer svoj pogled na svet (kdo ga pa nima?), tako da se imam od njih še marsikaj za naučiti ...
Kljub veselemu kramljanju v prijetni senci nas je čas priganjal, da se vrnemo. Pot nas je vodila preko Rodin in Zabrdja, če sem si prav zapomnil, nazaj proti Mirni in Slepšku. Čeprav prijetno spočiti (ali že malo utrujeni) smo tudi to pot pregalopirali naravnost fantastično. Najlepše je, ko skreneš z asfaltne ceste ali makadama na pokošen travnik, poženeš v galop in zadihaš vso svobodo svetlozelenih poljan in zoranih polj, obdanih s košato obogatenimi gozdovi. A to še ni vse! Prehod s pokošenega travnika na visokoraslo travnato livado je tista višnja na smetani, ob kateri nimaš več besed. Prehod od tihega ropota kopit k močnemu žvižganju visoke trave, ki se upogiba pod konjskimi kopiti, je bil slajši kot vsi umetno izvabljeni takti vseh mogočih glasbil.
Se opravičujem atu, lastniku travnika, če bo robantil in bentil, a glede na našo hitrost in zaporednim galopom (vsaj ponekod!) nismo naredili večje gazi od skupine srn, ki jih prestraši njegov pes ...
Premočeni od sonca in hitrosti smo se vrnili domov in Beauty je zavila naravnost v svoj boks na sočno svežo travo. Če to ni aktiven oddih, potem ne vem, kaj naj še naredim ...
Da pa dan ni minil kar tako, smo ga na drugem mestu z malce spremenjeno postavo zaključili ob nujnem žaru. Nujnem zato, ker je čakal že od lanskega poletja, da ga zakurimo. Da mu slučajno ne bi potekel rok uporabe ... Tisto na žaru pa je bilo seveda sveže ... O tem, kako je z žarjenjem zaključila Mateja, pa raje ne bi ... saj ne bi verjeli!
P.S. Anja, hvala za fotke!