Nočno deskanje

Ko človek odraste, kar pozabi, kako zabavne so lahko šolske zimske počitnice. A tokrat sem zahvaljujoč predvsem Tomažu iz Šentruperta doživel zanimiv večer.
Na Koprivniku smo tri dni počitnikovali z otroci in mladimi iz Šentruperta. Vreme je postreglo, snega je bilo več kot dovolj. Ko smo se prvega popoldneva vrnili nazaj v "bazo" s Soriške planine, se je Tomažu utrnila ideja, da bi po težko pričakovanem kosilu/večerji preizkusili breg za župniščem, v katerem smo bili nastanjeni. Seveda ni bilo treba dvakrat reči. Ko se je velika večina po večerji odpravila na ogled filma, ni bilo težko prepričati župnika Jožeta, da se s Tomažem odpravljava na desko. Pravzaprav Jože temu sploh ni verjel in je to imel za izgovor, da bova šla na pijačo (kako pač nekateri mislijo!).
Ponovno sva navlekla vso opremo in pohodila trdo sneženo skorjo, nevedoč, kakšen je teren in kaj naju čaka. Oči so se le stežka privadile temi in ko sva prisopihala nekaj 10 metrov nad župnišče in zdraven stoječo drvarnico, sva ugotovila, da lahko prideskava le v župnišče, na streho drvarnice, mogoče na zasnežene bale sena, ki jih spodaj ob cesti ni manjkalo ali pa kar na meter visoko zorano in osušeno asfaltirano cesto ... a kaj bi preveč razmišljala. Postavila sva se na desko in se spustila. Vsaka temna kotanja se je zdela gromozansko velika, vse ostalo pa ledeno belo in naš tridimenzionalni občutek je splahnel. To so sporočale le tresoče se noge, ki so se odzivale na terenu prilagojočo desko ...
Prvi spust sva preživela in seveda ponovno zagrizla v hrib. Tokrat se je za nama povzpel tudi Tomažev brat Jure s fotoaparatom. Po drugem spustu, kjer zaradi teme in lovljenja ravnotežja ni ratala nobena fotka, se je tudi Jure odločil, da stopi na desko. Tako smo vsi trije ponovno zagrizli v hrib in se spustili. Opazoval pa nas je, poleg vseh mimoidočih, že četrti "sodelavec" Ivi. Juretu, ki je zadeskal v kavbojkah in brez rokavic, se je hitro posvetilo, kako nevaren je zmrznjen sneg. Hlače so sicer zdržale, dlani pa postale živo rdeče in zelo tople (malo kasneje, v stiku s zmrzaljo pa občutke pozna le Jure sam).
Po še kakšnem spustu smo se vrnili v sobo in nazdravili tako velikemu uspehu. Ne vem, kateri želodec je sporžil kratek pogovor o kakšni malici, ki bi se na to zelo prilegla. A spet sta Jure in Tomaž poskrbela za to. V avtomobilu sta namreč imela še nekaj malice za drugi dan, a na mojo srečo smo prišli k pameti, da tega ni varno puščati v avtomobilu. Pa ne zaradi možnosti kraje, temveč zaradi mraza. Kdo pa še je zmrznjen kruh in salamo iz zmrzovalnika ... Torej smo si pripravili okusno malico po Božji previdnosti, saj je bil naslednji dan petek in bi lahko tista malica poleg zmrzali končala še kje drugje ...
Ko smo se po tako okrepljenem večeru že bližali uri, ko se zamenja dan in s tem vodoravnemu položaju, je nastalo vpitje in noči še ni bilo konec ... a to je že druga zgodba, ki je podobna vsem tistim, ko prvoletni srednješolci znajo vse pokazati in vedo vse povedat ...