Mirno umiranje ob don Bosku

Leta 1867 je don Bosko potoval v Rim. Prišel je k grofici Izabeli Calderari. Pri kosilu so bili navzoči mnogi visoki gostje, ko je strežnik prinesel pismo markize Villarios, namenjeno don Bosku. Vabili so ga k znameniti družini, kjer je sedemnajstleten mladenič bolehal za tuberkulozo … Bil je na koncu življenja, a o zakramentih ni želel niti slišati.

Don Bosko je prebral sporočilo in ga mirno prepognil. Po kosilu se je zamudil z mnogimi osebami. zvečer ob 19.00 se je napotil k bolnikovi družini. Zgodil se je ganljiv prizor. Ubogi mladenič je bil tako bled, da njegovega obraza skoraj ni bilo mogoče ločiti od blazin, ki so mu podpirali glavo.

»O, don Bosko, spovejte me!«

Mati ni mogla izraziti zadovoljstva, ko je videla skupaj don Boska in sina. Vsi so se umaknili in čez pol ure je don Bosko prišel iz sobe. Mati ga je pričakovala in se jokaje zahvaljevala: »Hvala, don Bosko, hvala! Gospod vas je poslal.«

Obdala ga je celotna družina in prosila za njegov blagoslov, ko jim je podaril svetinjo Marije Pomočnice.

Četrt na enajsto je don Bosko zapustil domovanje. Kmalu za tem je mladenič umer.

»Po don Boskovem obisku se umre mirno«, pravijo rimski bolniki.

(Prim. Memorie Biografiche, VIII, 696)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci