Pokop kosa

Iz don Boskovega cvetnika
Janez Gianotti je zapisal: »V zavodu Lanzo sem bil dijak v šolskih letih 1876-79. Dobro se spomnim našega očeta don Boska, ki sem ga večkrat videl. Izkazoval mi je posebno bližino, saj sem bil precej živahen otrok, če tako rečem, in zato priznan poglavar sovrstnikov.

Spomnim se nenavadnega dogodka. Med šolskim sprehodom po gričih smo odkrili gnezdo kosov, ki smo jih prinesli v zavod in položili v škatlo, skrito v spalnici. Zaradi pogostih obiskov in pretiranega hranjenja so ptiči poginili v kratkem času.

Ko je poginil zadnji kos, smo se odločili, da ga pokopljemo v kotu zunanjega dvorišča s posebno slovesnostjo. Zmuznil sem se v zakristijo in nabral vse potrebno za pokop. Ubogi kos je bil tako deležen slovesnega pogreba z liturgičnim petjem in pokropitvijo ter zaključnim govorom.

Don Bosko, ki se je tiste dni mudil na obisku v zavodu, je z okna opazoval celotno predstavo. Ob koncu me je kot odgovornega za to lopovščino poklical v svojo pisarno. S strogostjo na obrazu mi je dal vedeti, da smo ušpičili nekaj grdega, skrunitev, ki se ne sme ponoviti. Kljub temu je dodal, da smo se na to dobro pripravili in tudi izpeljali, zato je odpustil meni in bogoskrunski skupini in me odpustil z veliko vrečo bombonov za vso tovarišijo.«

(Prim. Numero unico di Lanzo, 1929)