Moje življenje

Še zadnji dan pred odhodom. Tudi danes nas je pozdravil potres 4.1 in ponovno so zaprli cesto do letališča zaradi plazov. Ni čudno, saj je celoten Quito raztreščen po samih hribih in kanjonih in tudi ceste so temu primerno zavite in klančinaste ... A ker smo se že docela poenotili z domačini, nas tokratni potres ni kaj veliko presenetil. Skupaj z Andreo in Marlonom smo se sprehodili po starem mestnem centru in se šli "turiste". Ob vrnitvni nas je bolj šokirala novica, da je ponovno izbruhnil vulkan Tungurahua v bližini Salinas, kjer smo se do pred kratkim nahajali ... pepel je menda prekril tudi področja Salinas in "naših" comunidade . Potem pa izberite, kaj je boljše: potres ali izbruh vulkana ...

Iz Majinega dnevnika Ne morem da ne bi pokomentirala Suhijevega prejšnjega zapisa o praznovanju don Boskovega rojstnega dne . Saj ni nič takega. Ampak tisti modreci so bili modri predvsem zato, ker so se vozili v modrem avtu, klepetulje pa so med pogovorom izvedele tudi kaj pametnega in koristnega in ne samo trače in trače. Že prvi teden, ko smo dva preživeli z Andreo v Quitu, smo bili deležni kakšne sočne zgodbice življenja tukajšnjih domačinov, včeraj pa je bila res kaplja čez rob. Kot že omenjeno, smo se klepetulje vozile posebej in pred našimi modreci. San Rocque je predel mesta, ki slovi po nevarnosti. Nahaja se takoj za predorom San Diego , ki pa je v bistvu zgrajen tako, da se v njem pelješ v dolino. In zaradi vseh popotresnih sunkov in nenormalnih voznikov ni nič čudnega, da se na kakšnem delu ceste preprosto stoji zaradi take gneče. Andrea je v predoru celo dejala: »Samo da ne bomo stali v San Rocque .« Pa smo. V avtomobilu pred nami se je zgodil rop. K srebrnemu v

Začetek praznovanj ob 200. letnici rojstva našega don Boska je tukaj v Ekvadorju potekalo malo drugače kot na Rakovniku v Sloveniji, vsaj kolikor sedaj sledim posnetku z Radia Ognjišče. Dan se je začel kar pestro: preden smo se zgodaj dopoldne odpravljali pozdravit nekega salezijanca, sta Maja in Eva še pomivali posodo, s Pajotom in Andreinim fantom Marlonom pa smo klepetali. Tedaj se je zatreslo: nov potres. Fantje smo še kar sedeli in malo kimali, dekleti sta se začeli čuditi in skoraj vreščati … Kmalu za tem se je vrnila tudi Andrea, ki je šla kupovat darilo za onega salezijanca. Seveda smo najprej pokomentirali potres … Kasneje so po radiu sporočili, da je bila moč potresa 4.9, kar je bilo malo manj od prvega v torek. A kaj več kot zaprta cesta do letališča in samo letališče se v Quitu ni dogajalo, razen … Nato smo se odpravili na pot. Z dvema avtomobiloma: v prvem so bile las comadres (klepetulje) Maja, Eva, šoferka Andrea in njena kolegica, profesorica na katoliški univ