Moje življenje

V prilogi znanega slovenskega časnika, ki smo ga skoraj vsi primorani prelistavati, se je ta teden pojavil prispevek o Angoli. Dobili smo častnega konzula Angole v naši državi. Sicer nisem ne politik, še manj gospodarstvenik, a vendar imam o doživetju Angole svoje prepričanje in svoje mnenje. Gotovo je tudi res, da je to mnenje zelo osebno, kot sem osebno sam korakal po barakarskih naseljih Benguele in podružnic, potoval v Cubal in Huambo, obiskal Calulo in Cacuaco, se podil z otroci in mladimi na delavnicah, se srečeval z učitelji na misijonskih šolah in srečeval može in žene teh otrok na tržnicah in ulicah. Po vsem tem in po izkušnji odnosov "navadnih" Angolcev do Kitajcev, ki gradijo infrastrukturo, gradijo šole, a po cestah se vozi le malo avtomobilov bogatih ljudi in veliko avtomobilskih krip revnih, šole stojijo v vsej prostornosti, a njih vrata so zaprta, se mi zdi, da izjava delitvi med bogato peščico in revno večino, ki da se ne bo zgodila, ne drži. "Huda delit

Nedeljsko popoldne, polno jesenskega sonca, je vabilo na plano tudi največje zaspance in delopridneže. Če pa se človek znajde v prijetni družbi, ki ti povrne vsaj nekaj človečnosti, ki se tako rada vpije v samostanske stene kot najstrahotnejša plesen, saj išče izhoda in svobode, potem je vsak dvom o čistosti srca in duše odveč. Seveda nikoli za pravega dvomljivca ... Prijetno udomačen in poln ustvarjalnega nereda, na zunaj nekoliko otesan Ticijin avtomobil je zapeljal na avtocesto proti Dolenjski. Iz zaneseljivega vira sem namreč izbrskal prvega od 50 neznanih in manj znanih slapov Slovenije. To so slapovi Košce v bližini Višnje Gore. Poznojesenske barve so žalostne, zbledele, polne pridiha hlada in smrti. Šele sonce jih ogreje in naredi prijetno tople kot rokavice in šal, ki obdajajo naše telo. Enolična pokrajina se ob dotiku žarka nežno zgane, nato pa utone nazaj v sivino mraka, izmučena od življenja. Človeški smeh je pregnal mrak, ko smo stopili na kolovozno pot, bolj ali manj ne