Moje življenje

Bolj kot ne slučajno sem izvedel, da imajo letošnji prostovoljci v Malaviju predstavitev v rakovniškem gradu. Ko se je naredila temna tema, je potrkal na vrata Peter Končan. To ni ravno vsakdanji pojav in gotovo se je za tem skrival neki razlog. Grajska dvorana je odprla svoja vrata, prižgale so se luči in začele priprave na predstavitev. In ker to ni ravno daleč od moje pisarne, sem se vtihotapil v sicer zaključeno družbo Heresovcev (bivših želimljeskih dihakov). To je opazil tudi moj sobrat in se mi takoj zarežal, da bom vohunil za konkurenco. No ja, takega namena pa res nisem imel. A bilo je nadvse zanimivo sedeti v zadnji vrsti in prisluhniti besedam mladih, ki so več kot navdušeno pripovedovali, opisovali in razlagali svoje enomesečno misijonsko prostovoljstvo v Malaviju. Pravzaprav sem lahko vlekel mnoge vzporedne niti, tako kot sta geografsko vzporedni Malavi in Angola. Navdušen nad navdušenostjo in zagnanostjo mladih študentov sem lahko samo vesel, da se kaj takega dogaja. Da

Eden redkih večerov se je zgodil pred časom, ko sem imel odprta usta, a nisem mogel izreči ničesar. Verjetno bi se slišalo naivno, če bi zapisal, kdo ne pozna zbora Perpetuum Jazzile, ki so mi odprli usta in srce. A biserov pač ni metati svinjam in tudi trikratno polna dvorana Cankarjevega doma še ne zaobjame vseh ljudi. Na veliko srečo sem se s prijatelji znašel med tistimi redkimi, ki si pustijo odpreti usta in srce. Vokalna ekstaza, kot se je zbor sam poimenoval, je navdušil. Tudi njihovi gostje, švedska vokalna skupina The Real Group me je prevzela. Kot vse v dvorani. Ali skoraj vse. V parterju so se pojavljale znane osebnosti, pa ne tiste iz politike ali Cerkve. Pač poznani ljudje, ki imajo radi nekaj za dušo. Tudi okoli nas na prvem balkonu se je nabralo polno mladih. Spredaj dva, ki sta koncert izkoristila za intimno poležavanje drug po drugem. Vsaj pogleda nista zastirala. Še bolj resen par na levi, ki je v strokovni štajerščini dokaj zadržano pozitivno ocenjeval nastop. Kot d