Kjer zmaga življenje, je Velika noč. Pismo iz Angole

Foto: www.angola.at

Dragi prijatelji, ob tako pomembnem in odločilnem prazniku za vsakega kristjana, ob prazniku, ko praznujemo zmago življenja nad smrtjo, milosti nad grehom, ljubezni nad sovraštvom, vam voščim blagoslovljeno veliko noč Gospodovega vstajenja!

V gradbišču, v katerem se nahaja Angola že nekaj let, je težko trditi, da je življenje zares zmagalo! Jezus je vstal, a koliko novih križanj se dogaja? Koliko jih še živi v temi nevednosti, strahu, ne vedoč odgovoriti na tolike potrebe otrok ... Angola navidezno “žari”: dežela se razvija, z vseh koncev prihajajo nova vlaganja. Kako pa se je spremenilo življenje večine Angolcev? Če nimajo generatorja, lahko o razsvetljavi še vedno sanjajo, tudi v glavnem mestu. Vodovod je za redke, zato ne manjka kraje in vdorov vseh vrst.

Primestja so ena sama favela: razpadajoče ceste in hiše, stoječa voda, gore smeti, bolezni, smrt ... a kljub temu ne izgubljamo upanja! To je največji čudež življenja! Znati se nasmejati v morju problemov, kljub vsemu verjeti v boljši jutri z gotovostjo, da bo za nočjo napočila nova zarja ... to so znamenja Vstajenja ubogih, malih, izključenih, ki nam ga podarjajo vsako jutro, ob vsakem srečanju, ob najbolj neobičajnih dogodkih ... kako torej ne bi ljubila tega ljudstva?

Toliko je stvari, ki jih zahodni človek verjetno ne bo nikoli razumel in sprejel, istočasno pa te moč življenja potegne v razmislek in dotik srca.

Vedno, kadar lahko, se pridružim otrokom naše šole pri odmoru, skupini otrok iz 3. razreda. Imajo sošolko, ki nima razvite motorike in težko hodi. Skupina se posede na tla, iz torb potegnejo malico in preden začnejo jesti, sošolka odpre sok s slamico in da najprej piti njej, spet druga razdeli kruh in da košček v njena usta ... mogoče se ta “nesrečna” deklica nikoli ne bo naučila matematike ali pisati, gotovo pa si bo zapomnila svoje sošolce, ki so ji pomagali v njenih problemih. Zanimivo je, da jim ni bilo treba reči, naj ji pomagajo ...

Mislim na Gilberta, na Vanyja, na Vasca, na Tereso in druge mlade, ki so svoje življenje sposobni dati za manjše ... če prav so mladi in bi lahko mislili nase, na svoj študij, na svoje probleme. A animirajo skupino, oznanjajo Jezusa pri katehezah in z življenjem, pričajo, da se da živeti drugače. Mogoče se ne zavedajo, a zame so znamenje, da Jezus živi, hodi po naših poteh in naši zgodovini! Le spoznati ga moramo kot v Emavsu.

Objem in pozdrav, s. Lorella Figini