Don Boskove stvari: čarobna paličica

Sem čarobna paličica in živim v zeleni platneni šatulji. Čeprav imam leseno srce, opazujem življenje z očmi umetnice. Z gospodarjem sva profesionalen žonglerski par. Moj gospodar je spreten človek, suhljat in preskušan v življenju. Ni bilo vedno lepo. Zahvaljujoč gledalcem in ubogim izzivalcem po vaseh, koder se potikava, se nekako prebijava skozi življenje. Dan vedno zaključiva v gostilni, da proslaviva in obenem preženeva dolgčas, ki se nabere od postopanja po trgih z vedno enakimi točkami.

V svojih spomini hranim enega neizbrisljivega. Bili so dnevi velikega semnja v Chieriju. Gospodar je svojo predstavo začel z običajnimi rokohitrskimi igrami in izzval gledalce. Bila sem mirna, saj sem bila prepričana, da bo moj gospodar zmagal pri vsaki igri.

Nato je trg od enega konca do drugega pretekel v dveh minutah in pol, skoraj s hitrostjo vlaka! Potrpežljivo sem čakala v zeleni vreči, da pridem na vrsto. Nenadoma pa se je nekaj mladeničev postavilo pred gospodarja: nekdo izmed njih je sprejel izziv. Njihovemu šampionu je bilo ime Janez. Gospodar ga je zaničljivo pogledal in stavil 20 lir, kar je bilo kar precej denarja. Fantje so spraznili vse žepe, da so dobili to vsoto. Ko se je razvedelo za tekmovanje, se je nabrala velika množica.

Iz zgodovine

Ko je Janez Bosko študiral v Chieriju, je ustanovil Družbo veselja. V svojih Spominih živahno in privlačno opisuje izzivalno tekmo z vrvohodcem.

Gospodar je bil hiter, a tisti mladenič je bil prava puščica! Gospodar se je na pol poti ustavil in predal tekmo. To je bila njegova običajna ukana: tako je lahko zahteval nov izziv in podvojil vsoto. Za 40 lir je določil skok čez jarek. Gospodar in mladenič sta ga preskočila enakovredno, čeprav ga je slednji preskočil s salto in požel aplavz gledalcev.

»Izberi katerokoli spretnostno igro, a tokrat staviva za 80 lir!« je predlagal gospodar. Mladenič je izbral prav mene, čarobno paličico. To je bila najljubša predstava mojega gospodarja. Gotovo bo zmagal. Janez me je prijazno stisnil med svoje prste. Prežela me je toplota, ki je nisem še nikdar občutila. Na moj zgornji konec je nataknil klobuk in me začel nežno podajati na svoje prste od mezinca do sredinca. Lahkotno sem poplesavala na njegovem zapestju, komolcu, rami, bradi, ustnicah, nosu in čelu. Nato sem se po isti poti vrnila na njegovo ped. Gledalci so navdušeno ploskali.

Na vrsti je bil moj gospodar. Ko sem poskakovala po njegovih prstih, sem razmišljala, kako bi lahko temu simpatičnemu fantu pomagala. Ko sem prispela na nos, sem se opotekla in padla.

Janez je zmagal. Prijatelji so ga od veselja odnesli na ramenih. Gospodar me je spravil nazaj v zeleno platneno šatuljo. Sploh mi ni očital. V njegovih očeh pa sem vseeno opazila kanček občudovanja.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, marzo 2011)