Lov za zlato lisico

Lep sončen dan je s Pohorja dokončno pregnal Zlato lisico in ko smo s sobrati liturgično použili dobrega kozlička, ki gotovno ni kaj veliko zaostajal za drvečo lisičko, sva se z Jožetom odpravila na pot. Čeprav sva si cilj zadala precej dlje, pa sva zavila na Boč. 

Moja zadnja pot nanj je vodila pred davnimi časi, ko sem še gulil klopi v novoštiftni osnovni šoli. Če se prav spomnim, je bil to sploh moj prvi izlet tako daleč. Zdaj saj vem, katero učiteljico kriviti za to potovalno žilico ...

Jože se je zapodil po stmem pobočju, kjer je ljudi kar mrgorelo, meni pa "dihala" niso dala, da bi tako podil. Kmalu sva upočasnila in se dvignila na dogledno višino, kjer sva ugotovila, da ni nikogar več. Mimo Balunjače in Špelcine votline sva prišla do vrha, ki se je še kopal v soncu. Pot nazaj je bila lažja in šele sedaj sem odkril, kam jo je pobrisala zlata lisica. Prav zvito se je kopala v zlatem soncu, ki je zahajalo za zahovnimi gorami ... odkrila pa sva tudi, kje so se zgubili in zopet našli ostali pohodniki: prav vsi so zavili na boljšo pot do koče pod Bočem sredi poti. A vrh je le vrh, kljub naporom.

Ker se povsod najdejo dobri ljudje, sva se ustavila še na izletniški kmetiji, kjer so nama postregli z dobro domačo malico in pravo družinsko katehezo. Za tak verouk ni treba biti učen, dovolj je biti pameten ...