Kaj je več od presežnika? PJ!

Ni potrebno poudarjati, da ne bere prav veliko znanih osebnosti slovenščine, tako kot je to storil Peder. Simpatično, s severnim naglasom, ki kakšno našo trdo besedo kar malo zmehča. Karlsson, ki je s svojo starostjo (v glasbenem smislu) pomladil PJ; ki je ujel svobodo v izvabljanje glasov iz PJevcev. Ja, koncert v Cankarju je bil res noro dober, tako veličasten, pa tako domač, kot bi se z vsemi poznal že leta in leta.
Kup novih in že znanih pesmi za svetovno turnejo, obarvanih v vedno nove prosojne barve, ki jih opaziš šele, če pogledaš pod kotom sončnega žarka. Koncert, ki ni v ničemer priščipnil večinoma slovenskega občinstva ... sicer pa v glasbi ni pomemben jezik, temveč srce.
Še moja mama, ki nima pojma o angleščini, kaj šele o švedščini (Vocal Six), je imela le eno pripombo: zakaj sta se sosedi na njeni levi "pizdili", da nič ne prevajajo v slovenščino! Mene pa je enostavno ignorirala, ko sem se hotel delati pametnega in ji prevajati. Ja, kaj vse naredi glasba ...
In če si je ob koncu brisala oči, sem si jaz ravnal dlake! PJ ne doživljam le kot tehnično in akustično izpiljenjega zbora, temveč kot družino, ki izžareva tako domačnost, da se lahko vanjo skoraj zaljubiš. Ne zapira, temveč odpira, ne omejuje, temveč širi. Štiri dimenzije so premalo, da ga zaobjameš.
Če je Umirem odprla srce, Avsenik Medley dvignil na noge, pa je Göta zame enostavno največja. Takrat se prepustim, da me objame Bog. V tej prepustitvi sem hotel zapreti oči, pa nisem mogel. Moral sem gledati PJ. Ne, PJ ni Bog, da ne bo kdo narobe razumel. PJ je lahko le njegov odraz ... ki ga odkriješ v njihovi glasbi.
Super, PJ, ostanite taki.