Moje življenje

Preprosto: don Bosko

2012-01-29T09:19:00.001+01:00

Verjetno me leta že tako dohitevajo, da mi že malo diši po starinah oz. misliih po obujanju moje mladosti :)
Že dolgo vem za sicer precej starejši film o don Bosku, pravzaprav prvi iz leta 1935, in ob bližajočem se prazniku sem si vzel čas in si ga podrobneje ogledal. Mešane občutke so mi takoj zbudili tremajoča glasbena podlaga, slika, polna "smeti" in nenaravno gibanje v črnobeli tehniki. Kakršni pač so vsi stari filmi.

A bolj kot sem se zadrževal ob slikovitih podobah piemontske pokrajine, bolj so me pritegnili resnobni, a vedri in nenarejeni liki igralcev. Seveda ni moč pričakovati raznoraznih novodobnih filmskih efektov, kar pa filmu ne jemlje nikakršne globine, temveč jo še poudarja. Dostojanstven prikaz don Boska ustreza duhu tistega časa, ki bi ga marsikateri cerkveni povzpetnik takoj zamenjal za današnji čas. A na žalost to ne gre. Dostojanstvenost pravzaprav zamenja dramatičnost, čeprav tudi te ne manjka, je pa vsekakor bolj umirjena in bolj predana v Božje roke.
Don Bosko iz leta 1935 vsekakor ni všečen današanji široki publiki, ki je sicer naveličana vseh vrst premikajočih se slik, redki filmski sladokusci pa si ga bi gotovo ogledali, saj ni niti predolg in tudi verodostojno sporočilen je bolj kot vsi naslednji filmi o don Bosku.
Sam bi se sicer težko opredelil za to skupino ljudi, a tisti "charlie-chaplinski" naboj v filmu mi je večkrat zavihal kotičke ust in ga naredil okusnega ... saj veste, stopala navzven in gremo naprej ...
Prizor razvoja rokodelskih delavnicl in kmetijskih šol je še boljši. Spominja na"dobre" stare čase polpretekle zgodovine z mladinskimi delovnimi tabori, ki so gradili že pokojno skupno domovino. Pa sem mislil, da je vse to izum po letu 1945, v filmu pa je to prikazano že deset let prej ...

Kje je lepše kot pri don Bosku

2012-01-22T22:05:00.025+01:00

Pravijo, da slike povedo več kot tisoč besed, tako da le-teh ni vredno izgubljati. Lahko bi pisal o sami poti, o sopotnicah, o domačem salezijanskem sprejemu ... Mogoče bi bilo vredni pisati o novoimenovanem inšpektorju v času, ko sem se "motal" okoli don Boska v Valdoccu in ga še zanj pocukal za rokav ...
Najlepše bi bilo zapisati kaj o naravnost nebeškem vremenu in pogledu na zamljevid Torina in prav vseh njegovih vršacov s Superge ali pa o meni nepoznani večerni igri ob dobrem kuhančku ...
Če bi pisal resno, bi se lotil koristnosti spoznavanja naših bodočih južnih sobratov, katerim se ni dobro zameriti, ko bomo nekoč skupaj, ali pa bi ocenjeval demonstracije v centru Torina.
Ni pa vredno pisati o nasilju, ki je tako kot povsod, vedno navzoče v milijonskem mestu in ga dobrostoječi postarani prebivalci opazujejo kot resničnostni šov ali "končno se nekaj dogaja" ...

Rajši bi pisal o pici na italijanski način, o slovesnem kosilu, pri katerem je salezijanski profesor družno zapel z žensko pred vsemi v mikrofon ... da ne govorim o poklonu bosanke rakije, skrito za vabilom na novo mašo. Vse to in še več je okronal Colle Don Bosco. Preprosto in globoko - mi pa kompliciramo!

Gašper, Goran, Jana, Janez, Patricija in Primož, hvala!

P.S. Vse boljše fotke so seveda Patricijine. Tudi za to hvala!

Tole vreme tudi perjad meša

2012-01-14T22:36:00.001+01:00

Kratka pripoved o dogodkih na nekem vaškem križišču, ki je brez cenzure ni hotel objaviti noben rumen ali bolj rumen medij, ker da ni primerna za objavo …

Sončnega, a ne preveč toplega sobotnega popoldneva sva se z verženskim župnikom odpravila na popoldanski sprehod. Seveda je bilo potrebno do mlade, a že znane prekmurske križpotne romarske poti v Hotizi vendarle sesti v jeklenega konjička, saj kratki dnevi še ne dopuščajo dolgih pohodov, čas pa je tudi človekov vladar.
Ko sva se tako umirjeno peljala po prekmurski ravnici in štela vas za vasjo, meneč se o tem in onem, se je pripetilo, da sva morala na nekem vaškem ovinku, kjer je za povrh še križišče, nenadoma krepko zavirati. S stranske ceste (beri: z dvorišča) se je naravnost na sredino ceste zapodila lična kokoš. A to je bil le začetek prave kmečke predstave. Takoj se je za njo pognal skrbni petelin in jo dohitel prav na sredi ceste.
Nemudoma jo je krepko oštel, da kura neumna teče naravnost na cesto, kjer kar preti nevarnosti. A to oštevanje se je sprevrglo v prav zanimiv način. Petelin ne bi bil petelin, če ne bi na kokoš kar skočil in začel opravljati svojo moško dolžnost, ne meneč se za opazovalce, ki so se v jeklenih konjičkih začeli nabirati z vseh koncev križišča. Kokoš sicer ni imela veliko izbire in je sprejela njegovo oštevanje ter počepnila, a se je kaj kmalu premislila, saj ji meseni užitki ob pretečih se bližajočih zimskih pnevmatikah ne bi kaj veliko koristili. Prej bi se drugačnih mesnih užitkov lahko veselil kakšen šofer, verjetno na jezo lastnika pregrešnih živali.
Zato se je le izmuznila iz petelinjega objema in begajoče zginila na drugo stran ceste za hišo. Petelin pa za njo. Kaj se je tam dogajalo, se sicer ne ve, saj sva že odpeljala in sprostila promet.
Mi je pa takoj preskočila iskra povezave k neki daljni pridigi na nekem drugem romarskem kraju, kjer je bilo govora prav o križiščih, krajih zbiranja čarovnic in hudičev. Zato si bom tisto križišče šel ogledat še enkrat, če tam slučajno stoji kakšno znamenje, ki odganja taka in podobna mesena srečanja …

Zimsko morje

2012-01-13T21:40:00.002+01:00

Ko snega kar ni in ni in tudi sonce kar pridno razprostira svoje žarke, sva se s sobratom Janezom odpravila na krajši zimski dopust na morje. No, dopust je bil zame, Janez je pridno prekladal fascikle in pisal nove in nove projekte.

A kljub vsemu sva našla čas za kakšen skok do obale oz. do vršacov, ki se bohotijo tako na Ugljanu kot na Pašmanu. Seveda sem si dopust predstavljal bolj poletno, pa me je prizemljilo že prvo noč, ko sem skoraj zmrznil. Dobesedno. Pomagala ni niti "poletna" spalka, prva deka, pa druga in tretja ...

Kaj šele, da bi naslednji dan sledil Janezu v vodo! Janez se je na moje veliko jamranje odločil, da preizkusi štedilnik, ki sva ga že lanske jeseni z Jožetom umestila v kuhinjo, a se nikakor ni pustil podkuriti. Tokrat pa je Janez sklenil, da bo šel do konca. Seveda se je začelo pridno kaditi - v kuhinjo, nikakor pa v dimnik. A se Janez ni dal. Nalagal je in nalagal drva, v štedilniku je vedno bolj gorelo, kadilo pa se je še vedno skozi vratca v kuhinjo. Tako zelo, da se je dim širil na hodnik, po stopnicah v zgornje sobe.

Še dobro, da je sijalo prijetno sonce, saj sva večino časa preživela zunaj, opazujoč dimnik, iz katerega se je še vedno bolj malo kadilo, a prvi znaki so bili. Se je pa medtem hiša dodobra "odimila", saj se ni več videlo od stene do stene. Da bi temu naredil konec, sem se zagnal v zgornje prostore odpirat okna, da bi se čimprej razkadilo. Seveda se je iz oken kadilo, kot bi gorela hiša. No, skoraj!

Da je bila mera polna, je z glavne ceste zavila - policija. Ves prestrašen sem nekaj časa kukal izza vogala, če bo kdo izstopil iz avta, Janez pa je medtem še dodatno podžigal štedilnik. Za vsak slučaj sem spet zdrvel v sobe zapirat okna, da res ne bi kdo misli, da gori hiša.

A konec dober, vse dobro. Policijska patrulja se je čez čas odpravila dalje, štedilnik in dimnik pa sta složno uskladila medsebojno delovanje in ostal je le še prijeten volj po predimljenih prostorih ...
Zgodba se je ponovila tudi naslednji dan, brez policajev, a očitno bosta štedilnik in dimnik vsakokrat bolj počasi uskladila delovanje ognja. Mogoče bi bilo dobro vzeti s seboj še kakšno klobaso, da se malo podimi in pridobi na okusu ...

Da pa dopust ni bil le tako posveten, sva odkrila, da imata oba otoka veliko duhovnih točk. Na Janezovo željo sva obiskala benediktinski samostan, ki mi je bil takoj všeč, saj je majhen in prav nič urejen v kakšen turistični kompleks, kot to znajo urediti menihi in nune v takih krajih. Drugo točko pa sem si izbral sam. Povzpela sva se na vrh Pašmana k Marijini cerkvici, do koder vodi le pešpot ob postajah križevega pota. Preprosto in duhovno. Seveda pa nisva opustila niti Mihovila na Ugljanu ...

Ni kaj, če le nočnega mraza ne bi bilo, bi bilo res čisto morsko.

Božično pismo iz Angole ... da ne bi pozabili ...

2012-01-06T17:22:00.007+01:00

Božič 2011

Dragi prijatelji,

koliko časa je minilo od zadnjega pisma? Morda je bilo to za lanski božič, ne spomnim se več ... vendar pa ste lahko prepričani, da velikokrat v svoje molitve vpletem vaša imena, potrebe, družine, vse, kar najdražjega želite in nosite v svojem srcu. In v Njem, kjer ni ne prostora ne časa, ste zagotovo vedno navzoči!

Kaj naj vam povem o naši Angoli? Najlepše darilo in morda najbolj potrebno za človeško življenje: MIR, mir, ki traja! Naša država je videti kot veliko gradbišče, vse se spreminja v obratih pri 360°. Kdor danes vidi Angolo, si ne more predstavljati, kar je bilo ... Po eni strani lahko rečemo hvala Bogu, končno se nekaj novega rojeva za te ljudi; po drugi strani pritiskajo silni novi izzivi, nič šibkejši od vojne, da se včasih čuti enaka nemoč kot prej ... Plače so se s 50 do 100 dolarjev sicer dvignile na 300 do 400, od 800 do 1.000 za državne uslužbence, a je kupna moč ostala več ali manj nespremenjena, le da se prej ni dalo kupiti skoraj nič, sedaj pa se dobi prav vse. In zato želi vsak samo še imeti, posedovati ... in ko nečesa, kar hoče, ne dobi, »v naglici in takoj,« kot se to dogaja povsod, se začenjajo stres in kriza, ki običajno končajo v alkoholu, drogah, prestopništvu, nasilju v družini ...

Ob podobah novih mest, ki rastejo kot gobe po dežju in nebotičnikov, ki zasedajo vsak možen prostor v teh mestih, ob kitajskih, portugalskih, brazilskih … industrijskih kompleksih pa življenje v barakarskih naseljih vpije v imenu tistih človekovih pravic, ki so še vedno poteptane in prezrte.
Vode in elektrika sta še vedno razkošje in sliši se celo glas, in to je čisto mogoče, da bo elektrike še manj. Tako bodo »veliki« mirno nadaljevali s prodajo generatorjev vseh velikosti in vsakovrstnih moči ... kdo pa dandanes sploh še lahko ostane brez luči?

Korupcija v šolah in pri iskanju službe je vedno na dnevnem redu. Najenostavneje je potrditi: »V Angoli je tako!« in vstopiti v ta krog kot v najbolj normalno stvar na svetu. Iti proti temu toku pomeni biti zaznamovan in zapostavljen. Kdo bi se to še šel? Ali nismo trpeli že dovolj?

Apostolski nuncij je ob nekem srečanju z redovniki spomnil, da je bila Angola med vojno res žejna po Bogu. To žejo ljudje čutijo tudi danes, a kje se odžejajo? Število verskih sekt v državi je impresivno, na vsakem vogalu lahko srečate »cerkev« (kakor se imenujejo), ki obljubljajo srečo, blaginjo, zdravje, delo, osvoboditev izpod duhov ... Ljudje živijo v skrajni zmedenosti, s tisoč potrebami, za katere ne najdejo rešitev, zato se zatekajo k »tem obljubam«, ki jih resnično lahko imenujemo opij za ljudstvo.
Tako nadaljujemo v iskanju novih poti oznanjevanja, da je Jezus edini Odrešenik, skušamo biti prisotne, kjer so mali, revni, ki ne veljajo nič ... v trdnem prepričanju, da sta vzgoja in evangelizacija zmagovalni orožji, da potrpežljivost sejalca ne more biti zaman in da se lahko vsak izziv spremeni v priložnost.

Ne vem, če sem vam že napisala, da smo lani odprli novo navzočnost v Cabindi. Vse je še potrebno preučiti, v tem trenutku pa želimo biti tu le navzoče. Kot nas je prosil škof, biti pričevalke v multikulturni skupnosti, sposobne dokazati, da lahko živimo skupaj v različnosti in prikazati lepoto redovnega življenja.

V naših ustanovah kar mrgoli otrok, najstnikov, mladih, skupin vseh vrst ... V šestih naših prisotnostih obiskuje poleg šole verouk več kot 9.000 otrok. Ti so upanje za danes in jutri, za rastočo Cerkev, ki se zavzema za celega človeka.

Mir v deželi daje možnost, da naše ustanove prilagodimo za vzgojne potrebe današnjega časa. V zadnjem letu smo prenovili otroški vrtec v Bengueli, v letu 2012 želimo zgraditi 7 novih učilnic in stranišča za šolo v Cacuacu. Tamkajšnji prostori vrtca in šole si zdaj res ne zaslužijo imena šola. Na žalost ni več mogoče graditi v »lastni režiji«, kot smo to lahko prej, zato je potrebno najeti podjetje, kar resnično zahteva vrečo denarja ...

Zavedam se, da se kriza nadaljuje ... če nam kdo želi podati roko, naj ve, da je tudi morje sestavljeno iz kapljic! Številne majhne geste gradijo resnično SOLIDARNOST!

Vsem in vsakomur želim, da bi skrivnost učlovečenja premišljeval z novimi očmi; dopustimo vprašanja Bogu, ki se je učlovečil in nas prosi, da smo znamenje in prinašalci njegove ljubezni v naš preprost vsakdan!

Vesel božič!

S. Lorella Figini, HMP

Luanda, Angola

Don Boskove stvari: oratorijska kuhinja

2012-01-05T15:21:00.004+01:00

Čeprav sem bila le skromna kuhinja, sem bila vedno čista. Pod brbotajočim kotlom mineštre je vedno prasketal ogenj in vsak dan se je pojavil kakšen shujšan otrok z veliko lakoto. Don Bosko ni nobenega odpustil s praznim želodcem. Pa tudi ne z razpuščeno dušo. Spomnim se nekega večera v maju. Lilo je kot iz škafa. Don Bosko in njegova mati sta pravkar zaključila z večerjo, ko je nekdo potrkal na vrata. Bil je premčen in tresoč petnajstletni fantič.
»Nimam staršev. Prihajam iz Valsezije. Izučil sem se za zidarja, a še nisem našel dela. Zebe me in ne vem, kam se dati …«.
»Kar naprej,« je dejal don Bosko. Mama Marjeta mu je pripravila nekaj malega za večerjo. Nato ga je vprašala: »In kam misliš iti sedaj?«
»Ne vem. Ko sem prišel v Torino, sem imel tri lire, vendar sem vse porabil.« Tiho je začel jokati. »Prosim, ne pošljite me proč.«
Mama Marjeta je pomislila na mnoge fante, ki jih je gostila in jih je jutranja zora vzela z odejami vred.
»Seveda bi lahko ostal pri nas, a kdo mi bo zagotovil, da mi ne boš odnesel še loncev?«
»Oh ne, gospa. Res sem reven, ampak kradel pa nisem nikoli.«
Bila sem najsrečnejša kuhinja na svetu, ko sta na mojih stenah pristala premočena srajca in pokrpane hlače, da se posušijo v bližini peči.
Don Bosko je medtem stopil na dež in nabral nekaj opek. Iz njih je naredil štiri stebričke in nanje položil par desk. S svoje postelje je prinesel žimnico in jo položil nanje.
»Tu lahko spiš, dragi. In ostani, dokler boš hotel. Don Bosko te ne bo nikoli poslal proč.«
To noč bom torej imel družbo. Dobremu prijatelju ognju sem priporočil, naj si da duška, saj je skozi špranje žvižgal veter z Alp. Fant je goltal juho, kruh in sir. Nato je legel v posteljo.
Mama Marjeta ga je dobro zavila v odejo in ga povabila k molitvi. »Ne znam,« je odvrnil.
»Bova pa zmolila skupaj,« je dejala. In tako je bilo. Nato ga je nežno pogledala in mu zašepetala nekaj preprostih besed, ki jih v svojih starih stenah hranim kot najlepši spomin: »Bodi vedno dober, odgovorno delaj in nikoli ne pozabi molitev, ki te jih je naučila tvoja mati. Lahko noč.«

Iz zgodovine
Meseca maja leta 1847 je don Bosko v oratoriju gostil prvo siroto. Preden je zaspal, mu je mama Marjeta zašepetala nekaj prijaznih besed. Salezijanci so v teh kratkih nagovorih odkrili »besedo za lahko noč«. To je kratek nagovor vodje ustanove, s katero po navadi zaključi dan v salezijanski hiši, ki ga je don Bosko ocenil kot »ključ do moralnosti, dobrega napredka in uspešnosti.« (Spomini na Oratorij, 134-135)

Don Boskove oči so se dobronamerno zvito zasvetile, ko je opazoval, kako je mati zaklenila vrata, češ, nikoli se ne ve. A to je skrivnost, ko jo poznamo le mi trije. In skrivnosti znam varovati.

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, gennaio 2012)

Za prijetnejši božič

2011-12-20T19:31:00.000+01:00

Don Boskove stvari: hiška v Becchijih

2011-12-15T11:24:00.003+01:00

Čeprav sem stara več kot 200 let, se še vedno imenujem don Boskova »hiška«. Ljubkovalen izraz. To sem si zaslužila. V normalnih okoliščinah bi že zdavnaj morala biti le pokopanih kup ruševin.

Vsi mislijo, da še stojim zato, ker so okoli mene zgradili podporne zidove. Dejansko pa vsako jutro napnem vse moči in se zravnam do strehe v znamenje zvestobe do tistih, ki so nekoč živeli za mojimi zidovi. V tem je vsa moja skrivnost.

Že nekaj časa pa ne vem več, kaj sta mir in spokojnost. Vsak dan si me ogleda na stotine obiskovalcev z vseh koncev sveta. Vsi se želijo fotografirati z mano. Odkrito rečeno, naveličala sem se, da ogledujejo moje uboge opeke in vzkliknejo kakšno ljubeznivo besedo o ljudeh, ki sem jih imela čast gostiti.

Sem del »vpijočih kamnov« iz Evangelija. Kričati hočem voljo mame Marjete in s tem spomniti na pogum te matere, kako je vzgajala svoje otroke. Samo ona je bila sposobna spremeniti moje uboge zidove v topel in sprejemajoč dom: v družino.

Iz zgodovine
Na prvih straneh »Spominov na Oratorij« don Bosko opisuje svoje otroštvo in vesele ter težke trenutke, ki jih je preživel z mamo Marjeto, bratoma in staro mamo v hiški v Becchijih.

Kako rada bi pripovedovala o pogovorih mame Marjete s svojimi sinovi; njene besede za lahko noč, ko jih je učila, kako naj bodo v življenju močni, ne da bi opustili nežnost. V svojem starem opečnatem srcu hranim spomine njene usmiljenosti, sposobnosti, kako je pičlo moko in tisto malo mineštre delila z najbolj ubogimi.

V seniku, ki je sedaj prazen, ohranjam odmeve zgodb, ki jih je Janez Bosko pripovedoval svojim prijateljem v iskrivih barvah in z vso ljubeznijo ter s tem razveseljeval male prijatelje. In mogoče kakšnega odraslega firbca.

Obiskovalci, ki me obiščejo in fotografirajo (zdi se mi, da sem najbolj fotografiran spomenik v Evropi), zmajejo z glavo in vzdihujejo: »Kakšen revež je bil don Bosko kot otrok.« Najraje bi na glas zakričala: »Želim vam, da bi imeli v vaših domovih vso ljubezen, toplino in veselje, ki sem jo sama preživljala s to malo družino …«

A nihče ne opazi solz domotožja, ki kapljajo po mojih starih zidovih.

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, dicembre 2011)

Rimska jasnina

2011-11-16T21:58:00.068+01:00

Kljub razbrkanemu političnemu položaju se Rim giblje v svojih večnih tirnicah. Sonce daje dobvolj energrije revnim in bogatim, da živijo. Tesnobo ob izgubi novodobnega Duceja je mogoče čutiti le v skupnosti salezijancev, kjer se stari Italijani nikakor ne morejo sprijazniti, da so jim vzeli še zadnjega bivšega gojenca na prestolu sodobne italijanske republike ... pa saj to niti ni čudno, če so svojega ustanovitelja in voditelja don Boska nadomestili z drugim B-jem ...

Pomanjkanje protokola med salezijanci je očitno. Sicer ne pri nas, temveč v generalni hiši, kjer se je vrhovni predstojnik posvetil preprostima sobratoma, ki sta mimo prišla brez vprašanj, naklepov, načrtov ali predlogov ... Preprost čvek je vseboval vprašanji o tem, če se slovenska mladina še spomni obiska vrhovnega predstojnika in kako kaj krajevni predstojnik. Tale Chavez že ve, za kaj se mora zanimati!
Kup sobratov salezijancev v Rimu se povečuje. Študij, študij, študij. Bravo pa tistemu, ki se vpraša, čemu študij, študij, študij in zna ločiti pleve od zrna, pa naj gre za večje ali manjše od njega.

Tivoli. Beseda, ki se je razpasla po svetu, a se začela kje drugje kot v hribu nad Rimom, kamor se je bogato antično plemstvo umaknilo pred sparino poletnega Rima, za njimi pa prostore zavzela najvišja cerkvena gosposka, ki je kaplje znoja iztiskala za (brez)plodno umetnikovanje. Ljubi Bog, kako prav, da vsake toliko zamahneš s svojo roko po Cerkvi in obrišeš pajčevine in prah ...

Pred časom sem v nekem bazenu ujel klepet nobilnih nemladih, po govorici sodeč pristnih Ljubljančank, kako so potovale po Italiji in se med drugim ustavile v Vatikanu. Eni izmed njih je ušlo, da se ji je zagnusil, ker je zrasel na kupu cerkvene mafije in ga ne mara več videti. Zanimivo, meni se dogaja nasprotno. Zunanji blišč je res lahko beda, a v globini mi da zaleta in moči, da je zunanja beda le lupina, ki jo občudujemo ali sovražimo, Duh pa je tisti, ki veje, kjer hoče.
Romanje in molitev delata to, sobratje pa se ti dajo na razpolago, da se počutiš kot doma. Hvala.

P.S. Vsaka podobnost s se ve čigavo Kroniko je zgolj slučajna in nenamerna. No, skoraj ...

Navadno nedeljsko popoldne

2011-11-06T22:47:00.017+01:00

Je kaj boljšega kot nedeljsko kosilo s sobrati, ki se znajo pogovarjat? In kaj boljšega kot popoldanski čvek s sobrati v kupu zlato-rumeno-rdečega jesenskega listja? Za nameček pa še sprehod po prleških gozdovih, polnih dobrot in zanimivosti ...

Team B po petih letih

2011-10-22T22:59:00.003+02:00

Davnega leta Gospodovega 2006 smo se podali v Angolo. Prvič. A življenje teče naprej in poti se vijejo ne po naših željah in zahtevah, temveč po Njegovih. Dolgo je trajalo, da smo se spet srečali. Starejši, izkušenejši :)
Pri Mateji v totem mesti je bilo prav lepo. Upam, da bo postalo tradicionalno :), če bo čas seveda. Da spoznamo še kakšen košček naše lepe domovine ...

Don Boskove stvari: gradbeni načrt

2011-10-13T19:48:00.001+02:00

Sem preprost gradbeni načrt. Nastal sem v biroju odličnega torinskega arhitekta Janeza Delponteja. Na mojem najboljšem risarskem papirju so se z najboljšo tinto iz kinina razločno risale jasne linije manjšega poslopja.

A občutek ponosa, ki me je preplavil ob tem, ni trajal dolgo. Z grenkobo sem spoznal, da se nahajam na vogalu velike mize, kjer so se nabirali razno razni načrti in skice. Bili so precej bolj izdelani in podrobni od mene: celi plani sijajnih palač, prepolnih bahavih in fantastičnih arhitektonskih oblik. Priznam, da sem se kar malo sramoval svoje majhnosti.

Tudi šef biroja, Janez Delponte, me je obravnaval kot dolgočasno nadlego. Na hitro me je zvil in me po kurirju odposlal v neko hiško v predmestju Torina. Ob vseh imenitnih zvitkih, povitih z rdečim trakom, sem se sam sebi zdel prav ubog.

Razgrnili so me na leseno mizo. Tedaj sem srečal tiste oči. Nihče me še ni pogledal s takim zanimanjem. Spoznal sem, da so tiste sanjave oči mladega in simpatičnega duhovnika v mojih maloštevilnih linijah videle stotine zgradb. Iz ubogega načrta sem se spremenil v skrinjico bodoče obljube.

Iz zgodovine
Poleti leta 1859, ko se je število fantov vedno bolj množilo, je don Bosko pri podjetniku Janezu Dalponteju naročil načrte za pritlično poslopje, naslonjeno na ogradni zid, ki bi stala vzporedno s prvo lopo, kjer je bila kapela. Razdeljeno je bilo v tri precej velike sobe, ki so jih uporabili za šolo. Naprej se je raztezal hodnik, ki je vodil v spalnice. Na sredini se je prišlo do prostora s koritom za pranje, v bližini pa je bil nadstrešek za drva (prim. Memorie Biografiche, VI, 267).

Najlepše je šele prišlo. Ko je na meni popravil nekaj detajlov s svojimi idejami, je mladi duhovnik poklical nekaj svojih fantov. Kar čutil sem božanje njihovih oči. Gledali so me, kot da bi moje uboge linije predstavljale kraljevsko palačo. Nato so me predali v hrapave roke nekega zidarja in čez nekaj mesecev so se zmerne linije na meni spremenile v resničnost. Iz mojega načrta so zrasle tri šolske učilnice, pralnica in drvarnica. Ni malo, kajne?

Tako imam čast, da sem na lastni koži gostil prve poteze don Boskovih sanj: kako sezidati dom, ki sprejema in tako dati upanje vsem mladim sveta.

Kaj je več od presežnika? PJ!

2011-10-04T23:13:00.002+02:00

Ni potrebno poudarjati, da ne bere prav veliko znanih osebnosti slovenščine, tako kot je to storil Peder. Simpatično, s severnim naglasom, ki kakšno našo trdo besedo kar malo zmehča. Karlsson, ki je s svojo starostjo (v glasbenem smislu) pomladil PJ; ki je ujel svobodo v izvabljanje glasov iz PJevcev. Ja, koncert v Cankarju je bil res noro dober, tako veličasten, pa tako domač, kot bi se z vsemi poznal že leta in leta.
Kup novih in že znanih pesmi za svetovno turnejo, obarvanih v vedno nove prosojne barve, ki jih opaziš šele, če pogledaš pod kotom sončnega žarka. Koncert, ki ni v ničemer priščipnil večinoma slovenskega občinstva ... sicer pa v glasbi ni pomemben jezik, temveč srce.
Še moja mama, ki nima pojma o angleščini, kaj šele o švedščini (Vocal Six), je imela le eno pripombo: zakaj sta se sosedi na njeni levi "pizdili", da nič ne prevajajo v slovenščino! Mene pa je enostavno ignorirala, ko sem se hotel delati pametnega in ji prevajati. Ja, kaj vse naredi glasba ...
In če si je ob koncu brisala oči, sem si jaz ravnal dlake! PJ ne doživljam le kot tehnično in akustično izpiljenjega zbora, temveč kot družino, ki izžareva tako domačnost, da se lahko vanjo skoraj zaljubiš. Ne zapira, temveč odpira, ne omejuje, temveč širi. Štiri dimenzije so premalo, da ga zaobjameš.
Če je Umirem odprla srce, Avsenik Medley dvignil na noge, pa je Göta zame enostavno največja. Takrat se prepustim, da me objame Bog. V tej prepustitvi sem hotel zapreti oči, pa nisem mogel. Moral sem gledati PJ. Ne, PJ ni Bog, da ne bo kdo narobe razumel. PJ je lahko le njegov odraz ... ki ga odkriješ v njihovi glasbi.
Super, PJ, ostanite taki.

Mozambik 2012

2011-09-29T21:59:00.000+02:00

Začelo se je tako silovito in zagnano, da kar ni verjeti ... Skupina sestavljena, priprave stekle, kaj pa bo, bomo pa še videli :)

Sonce in morje s prijatelji

2011-09-12T22:38:00.002+02:00

V času, ko se vsi ženejo za uspešno delovno storilnostjo, s hoteno naloženimi obveznostmi, je ustavitev motorjev in postanek nekje daleč stran od ponorelega sveta dejansko plavanje proti toku. Kajti v ta tok smo tako vpeti, da ne preživimo brez njega. In kako potem pričevati evangeljske ideale, če se ne zmoremo / nočemo izpreči iz tega delovno storilnega kroga?

Skratka, bilo je prijetno, da ni bilo treba razmišljati niti o zgornjem odstavku ...

Pogled iz drugega zornega kota (2)

2011-09-02T20:58:00.000+02:00

Še nekaj spominov in skominov. Kaj morem, lepo je bilo in naj še malo traja ...

Pogled iz drugega zornega kota

2011-08-27T18:39:00.001+02:00

Svetovne dneve mladih v Španiji še kar prebavljam ... dolge nočne vožnje so že zdavnaj pozabljene, "nomadsko" prebivanje po telovadnicah in učilnicah je stežka zamenjalo redno življenje, življenje v skupnosti je zamenjalo drugo življenje v skupnosti, a vse ostalo je ostalo ...

Meni nekoliko poznano Barcelono je v celoti zasenčila Valencija, kjer smo preživeli prvi teden. Čudovito mestno jedro, moderni "vesoljski" del in še lepše plaže povezuje izsušena rečna struga, sedaj napolnjena s parki, igrišči in sprehajalnimi potmi. In seveda vse dogajanje na glavnem trgu: nori večerni koncert, še bolj nora večerna adoracija in za zaključek skupna maša ter zajetna pogostitev s pravo špansko paello v parku za vseh 8.000 obiskovalcev.

Po preselitvi v Madrid se je dogajanje le še bolj zgostilo. Skupina salezijanskega busa se je ujela in veselo prebivala med "našimi" ko nas je bilo skupaj kar 600 v vseh delih ogromnega salezijanskega kompleksa v središču mesta. Dnevi so se vrstili med fiesto in siesto. Med sprejemanjem vere in življenjem vere. Kako drugačen je občutek, ko polne ulice duhajo istega duha, ko smo se vsi pozdravljali, kot da bi se že od nekdaj poznali.

Domačini. Očitno španski temperament ne dopušča pogledov izpod oči, češ, kaj pa tile rinejo sem in delajo gnečo. Kljub gneči so obzirno in z zanimanjem zakorakali med množice. In ko smo pod vročim soncem med stanovanjskimi bloki prihajali na osrednje prizorišče Cuatro Vientos, se je na nas večkrat ulila kakšna osvežilna ploha. Prebivalci so veselo napeljali cevi iz svojih kopalnic in nas škropili skozi okna višjih nadstropij. Fantastično doživetje in hvaležna povezanost s popolnimi neznanci ...
In nenazadnje dvamilijonska množica s papežem na čelu poklekne pred Jazusom. Bi tolika in tako različna množica utihnila pred zvezdnikom, glasbenikom, športnikom? Ne verjamem. Ni nas pregnal ne veter ne dež, bil je res le blagoslov.
Da mladi niso izgubili kritičnega smisla za veselje in iskrenost, se to odraža v novem delu premišljevanja rožnega venca, ki so ga sestavili ob opazovanju nas, salezijancev. Verjetno nam to tudi kaj pove, mar ne?

Strojni del rožnega venca zato, ker smo stroji in se le stežka ustavimo v svojem neizmernem delovanju. Skrivnosti zato, ker nas ne razumejo, zakaj to počnemo:
- ki je salezijance obdaril z vnemo: zakaj bi čakali na zeleno, če lahko gremo kar čez rdečo in to po diagonali križišča;
- ki je salezijance obdaril z vztrajnostjo: zakaj bi izkoriščali (podarjeno) vozno karto, če lahko hodimo peš;
- ki je salezijance obdaril s potrpežljivostjo: zakaj bi stopili v senco, če lahko stojimo na vročem soncu;
- ki je salezijance obdaril s hitrostjo: zakaj bi hodili počasi, če lahko gremo hitreje (ne v drugi, temveč v osmi!)
- ki je salezijance obdaril s pametjo: zakaj bi hodili naravnost, če lahko gremo naokoli.
Seveda zanimivih primerjav še ni zmanjkalo, zmanjkalo pa je časa, da bi sestavili kar salezijanske litanije ...
Vsekakor sem se imel bolje od pričakovanj. In kar je največ, poleg papeža, ki nas je utrjeval v veri, so bili prav mladi tisti, ki so utrjevali mojo vero. Hvala vam!

Don Boskove stvari: vajeniška pogodba

2011-08-26T08:51:00.002+02:00

Nikoli ne bom pozabila mladega duhovnika, ki je v moje krhko papirnato telo vnesel dušo dostojanstva. Bila sem le kos papirja na mizi gospoda Karla Aimina, steklarskega mojstra in gospodarja steklarske delavnice. Vdala sem se v svojo usodo: name bodo napisali račun.

Na meni so se zrcalili živahni rdeči odsevi iz peči, v kateri se je oblikovala razbeljena steklena masa. Opazovala sem delavce pri pihanju v dolge palice, ki so s hitrim in neutrudljivim delom dajali obliko steklenicam, kozarcem, vazam. Najbolj so mi bile všeč velike bleščeče »solze«, iz katerih so izoblikovali lustre za stropne luči.

Nekega dne je v delavnico prišel mlad duhovnik. Ob njem se je stiskal droben fantič, ki je imel kakih dvanajst let. Slišala sem, kako se je gospodar vznejevoljil: »Don Bosko, kar predlagate, je popolnoma nesmiselno! Nihče ne dela tako!« Don Bosko je prijazno in z nasmehom neomajno stal za svojo idejo.

Nenadoma se je stegnil pome, me zgrabil in začel pisati name. Imel je jasno idejo: besede so tekle ena za drugo in pero je hitro tekalo po mojem papirnatem hrbtu.

»G. Karel Aimino, izvedenec v steklarski stroki, sprejema mladega Jožefa Bordoneja, rojenega v Bielli in se obvezuje, da ga bo v roku treh let izučil za poklic steklarja. Rok je postavljen za 1. december 1854. V vajeniški dobi bo prejel potrebna znanja in se naučil pravil te umetnosti skupaj s pravili lepega obnašanja. V primeru napak in pomanjkljivosti ga mojster opozarja le z besedami, nikakor z drugimi sredstvi. Prav tako se obveže, da ga bo uvajal le v vsa ostala dela, ki so povezana s to umetnostjo, ne bo pa ga priganjal za razna druga dela in s tem izkoriščal njegove moči …«

Iz zgodovine
Novembra 1851 je don Bosko napisal in dal v podpis eno prvih pogodb med gospodarjem in vajencem v zgodovini. S tem je dregnil v premnoge rane.
Nekateri mojstri so vajence izkoriščali za sužnje in hlapce. Don Bosko je vajence s pogodbo zaščitil, da so delali le to, za kar so se učili. Skrbel je za njihovo zdravje, praznični počitek in letne počitnice. In postopoma jim je izterjal tudi »štipendije« za njihovo delo (Memorie Biografiche, IV, 295-297).

Čez nekaj minut je don Bosko že pihal vame, da bi osušil črnilo. Nato me je podal gospodarju, ki me je pozorno prebral in zavzdihnil. Za trenutek sem se prestrašila. A na koncu je dober Karel podpisal in stisnil roko don Bosku. Oddahnila sem si.

Sedaj počivam v lepem okvirju v Valdoccu, kjer mi posvečajo vse pozornosti in skrbi. V zgodovino sem se zapisala kot ena prvih vajeniških pogodb za zaščito mladih delavcev, ki so bili prej nezaščiteni in izkoriščani v gospodarjevih rokah.

Hvala meni (no, predvsem don Bosku) se je ta fant pošteno izučil poklica, si s tem prislužil plačilo in si s tem pridobil spoštovanje in dostojanstvo mladega delavca.

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, settembre 2011)

Koliko je ura?

2011-08-15T22:35:00.006+02:00

Pred časom sem opravil bralni maraton in med nekaj knjigami sem »namulil« tudi življenjepis sv. Marije Dominike Mazzarello, soustanoviteljice sester salezijank. Priznam, da me ni pritegnil naslov Koliko je ura?, še manj podnaslov, temveč avtorica knjige, ki jo seveda poznam. Ob takih in drugačnih svetniških življenjepisih imam namreč kar precej negativno mnenje, saj so po navadi sila pobožni če ne že kar pocukrani, ko pa gre še za sestro, nuno, pa sploh …

In zato si nisem mogel predstavljati pisateljice Karmen v taki vlogi. In nisem se motil. Življenjepis o sv. Mariji je tako drugačen, da se nisem ustavil prej kot pri zadnji platnici … Čeprav poznavanje svetih salezijanske družine nekako »službeno« spada v moje življenje, kaj več od osnovnih podatkov o Mariji Dominiki nisem vedel, pa mi je knjiga dala kar nekaj novih ocvirkov iz njenega življenja. Res so to ocvirki, ki se jih človek razveseli bolj kot dolgih razprav in moraliziranj o pravilnosti nekega dejanja, poteze, izrečene besede.

In ti ocvirki so čudovito »zabeljeni« s sočno svežino sodobnosti, ki jih zna pridati le pisateljica takega kova. Verjetno ni lahko življenjsko zgodbo iz prejšnjega časa in drugega okolja prestaviti v današnji čas in v poplitveno slovensko dušo. A ravno ta način »prenosa« nam daje spoznati in razumeti ženski del salezijanske duhovnosti, ki se uteleša danes v življenju sester salezijank in njihovih sodelavk ter sodelavcev.

Da se vrnem k ocvirkom: samo želeti si je, da bi dobili čim več sodobno začinjenih knjig, ki bodo kot ocvirki tem, ki znajo gurmansko uživati ob duhovni hrani.

PPP – Pikantno poletno poročilo

2011-07-27T20:27:00.005+02:00

Čeprav spodnji zapis temelji na zelo resničnih in verodostojnih dogodkih, ki sem jih prejel od mladenke, priče teh dogodkov (ki sicer hodi v srednjo šolo za "nune"), pa je prav poletno prenapihnjen, kot se za take vrste zgodbic spodobi. Zato naprošam obiskovalce s slabim srcem in škropulozno vestjo, naj v dobrobit lastnega počutja nikar ne nadaljujejo branja …

Gospe ali gospodični ravno pravšnjih let sta se zgrnili na lesen pomolček in se prav udobno namestili za nekajurno uživanje ob glasovih morskih valov in božanju sončnih žarkov. Čeprav je bilo obiskovalcev kar precej v bližnji in daljni okolici, se nista dali zmesti in božajočim žarkom razkrili tako velike količine svoje površine, da bi se še Eva iz raja raje skrila za kakšen figov list …

Med ležernim počivanjem na mehki brisači se je prva gospodična zavedla, da izpod pomola prihajajo vedno močnejši glasovi množice otrok. Ko so se njeni od toplega sonca zmehčani možgani le osredotočili na dogajanje pod pomolom, jo je med mnogimi besedami visokih in višjih otroških tonov zbodla le ena: »Žuuuuuuupnik!«

Glava se ji je takoj zbistrila in ušesa so zastrigla ter prav detektivsko sledila novim in novim krikom: »Župnik! Župniiiiiiiiik! Župn'k!« Nagonsko se je vzdignila in se obrnila, ob enem pa je njena roka sunila svojo kolegico na desni. Druga gospodična je lenobno dvignila glavo in se skozi priprte oči ozrla v obraz svoje kolegice. In imela je kaj videti! Prva gospodična je širokih oči in spačenega obraza našobila svoja usta in jih začela prav čudno oblikovati v popolnoma nerazumljivo momljanje. Pravzaprav sploh ni bilo slišati nobenega glasu iz teh ust.

»Kaj pa je?« vpraša druga gospodična prvo. Ta se znova skremži, vrže oči čez pomol v vodo, našobi ustnice in komaj komaj slišno razpotegne glas skozi zobe: »Župnik.« Druga gospodična, še vedno raznežena v objemih sonca, se dvigne in ponovno vpraša: »Kdo?« Ko se prepriča, da je prav slišala, se obrne in že sta obe gospodični zarili glavi med vrvi pomolske ograje in začeli opazovati skupino otrok v vodi, ki so kar prekipevali od veselja in mešali morsko vodo s tako zagnanostjo, da bi jo lahko po barvi opisali kot pokvarjeno črnino.

Ko sta se prepričali, da je med temi otroki res župnik, je roka druge gospodične zgrabila brisačo in jo potegnila na svoje oprsje, bradavičke prve pa so se kar potegnile same vase … Ko sta si opomogli od bolj slišanega kot videnega prizora, sta le prišli k sapi.

»A tisti v kopalkah je župnik?« sprašuje prva gospodična. Pa ni bila blondinka. »Ja, verjetno, saj so vsi ostali bolj majhni in skačejo okoli njega.« »A to je župnik? A ni to en tak, ki je oblečen v črno in zapet do vratu?« spet nadaljuje prva. Druga ne odgovori. Poraja pa se ji ugotovitev: »Pa kopa se. In to na plaži, v morju.« Seveda se v popularnem stilu trenutne mentalitete povprečnih Slovencljev pogovor vedno glasneje nadaljuje: župnik z otroki, pa samo v kopalkah, pa skupaj čofotajo, še več, meče jih v vodo, pusti, da skačejo na njega, ga tunkajo … da ne ponavljam zapisov naših vrhunskih preiskovalnih novinarjev …

Njuna kosmata vest je kovala vedno hujše obsodbe o župniku in ko sta že skoraj ugotovili, da je bilo v njuni mladosti prav grozno in moreče obiskovati župnika pri verouku, ki se ga sicer nista več spomnili, se je ob njiju vstopilo dvoje visokih nog. Obmolknili sta in se ozrli kvišku. Pogled na to telo od peta do glave je prekinilo le prisrčno minikrilce in kopalni modrček, za katerim se je skrivala vitka ženska postava, nežno porjavele in gladke kože. Se je zbudila ženska zavist?

A še preden sta se gospodični utegnili vrniti pogled na župnika v kopalkah pod pomolom ob obali med kopico otrok, se je iz ust vsiljivke razlegel nežen, a odločen glasek: »Župn'k, pridite že vendar, gremo na pivo. Ta stari vas že predolgo čakamo. Malo se odpočijte od naše mularije, naj se sami igrajo.«

Pod brisačo druge gospodične je uplahnilo oprsje. Prva pa je pozabila zapreti usta …

Don Boskove stvari: osel iz Generale

2011-07-17T19:06:00.001+02:00

Sem močan in vzdržljiv. Naučil sem se, da ne kaže biti preveč samosvoj in trmast. Sicer pa nisem mula. V slednjem primeru bi mi jih krepko naložili. Siva dlaka ponazarja moje žalostno življenje.

Še kot žrebeta me je kupil upravitelj »Generale«, zapora za mlade prestopnike v Torinu. Služil sem za prenašanje težkega orodja, ki so ga uporabljali mladi zaporniki med svojim prisilnim delom. Ko so se jih pazniki lotili s palicami in koli, so ti mladi ljudje iskali zaščito ob meni. Udarci in brce so padali po meni, kot da bi tudi sam bil zapornik. Fantje so bili žalostni, umazani in smrdljivi.

Toda med vsem tem trpljenjem hranim skrivnost, ki je kot žarek v mojem ubogem življenju. Včasih je prišel na obisk mladih zapornikov poseben gost in jih založil s sladkarijami, predvsem pa s prijateljstvom in spodbudnimi besedami. To je bil mlad duhovnik, ki so ga klicali don Bosko.

Iz zgodovine
Leta 1855 je don Bosko dobil dovoljenje, da lahko odpelje na izlet v Stupinigi vse mlade iz torinskega mladinskega zapora Generala. Živež je nosil osel, na katerega so mladi posadili don Boska. Zvečer so se vsi mladi vrnili v zapor. (Memorie Biografiche, V, 220)

Nekega dne se je mladi duhovnik pogumno predstavil upravniku zapora in mu predlagal: »Ti mladi ljudje potrebujejo malo svežega zraka. Rad bi jih vsaj za en dan peljal na izlet. Lep sprehod jim bo koristil za dušo in telo.« Upravnik je je zmedeno poskočil s stola: »Saj se hecate, kajne?« »Sploh ne! Obvežem se, da bom do večera vse pripeljal nazaj,« je odvrnil don Bosko.

Da bi dobili dovoljenje, je moral prositi kraljevega ministra. Ta je zahteval dogovor: »Naj bo, vendar vas bo spremljala policija v civilu.« Mlad duhovnik se je nasmehnil: »Želim biti sam, prosim«. Minister je zmedeno odvrnil: »Zvečer ne boste pripeljali niti enega nazaj.«

Naslednji dan se je vesela in barvita karavana podala po cesti, ki pelje do ene izmed najlepših kraljevih rezidenc, v Stupinigi. Kopital sem pred vsemi, natovorjen s klobasami, kruhom in steklenicami vina. Bil sem tako vesel, da teže sploh nisem čutil. Vmes so me osvobodili tega tovora in name posadili don Boska, saj so se bali, da bi se ta od hoje preveč utrudil. Bil sem bolj ponosen od samega kraljevega konja.

Ko smo prispeli v Stupinigi, jih je don Bosko povabil v cerkev k sveti maši, nato pa jih gostil s kosilom in malicami in jih zabaval skozi cel dan. Nemogoče je opisati srečo, ki je vzcvetela na vseh tistih obrazih. Uživali so v svetu dobrot, tekali po potkah kraljevega gradu, se hladili v sencah dreves in ob bregovih voda ter počivali na cvetočih in z zelišči prepojenih travnikih.

V večernih urah so se vsi vrnili v svoje žalostno bivališče.

Minister je nestrpno pričakoval poročilo o odpravi, ki ga je zelo razveselilo. Še več, ker je imel zelo lahkomiselnega nečaka, se je odločil, da ga zaupa don Bosku: »Samo on lahko spremeni njegovo srce.«

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, luglio 2011)

Bel labod je izzvenel

2011-06-19T21:53:00.001+02:00

Po zeloooo dolgem času je prišel dan, so smo se stari in novi prijatelji dobili skupaj in odšli na Siddharto. Dobra muzka, še boljše ozračje, ki ga je v začetku zmotila prostornost novega stadiona, a ko smo se združili v en ritem, ni bilo več časa za pesimizem in jadikovanje.
Novi komadi so se stapljali s starimi, preizkušanimi in tolikokrat slišanimi, in si utirali pot med množico, ki jih je sprejela. Občutja hrepenenja, socialnega dna in osnosov so kot dim vejali iz besedil ... in prav z užitkom sem lahko med tem tudi molil. Bogokletno? Zame ne. Zakaj Bog dopušča za nekatere tako hudičevo glasbo, če je to lahko pot do sočloveka? Zakaj je nočemo uporabiti za pozitivni zadetek? Zakaj prisluhnemo gromu, orkanu, zvokom bobnov in bas kitare pa ne? Če se Bog razodeva preko stvarstva, se tudi človek razodeva preko ustvarjanja, saj je njegova podobnost ...

Sproščenost in veselje je bilo čutiti vseokrog, med mladimi in starimi, med parčki in prijatelji, ki so bili tu in jih je Siddhartin ritem ponesel v svet glasbe.
Ne poveličujem Siddharte in njihove glasbe, mi je pa všeč. Fantje se znajo izraziti, ustvarjati ... zato me klišejsko razbijanje kitare ni prepričalo, prepričala me je moč glasbenega ustvarjanja. Ni me pohujšal prizor belih "nun" z rožnovenskimi križi, ki niso niti prišle do izraza, ker predobro vem, da se banalnost kaj hitro sprehodi po robu izzivalnosti. In jaz sem, ki izbiram. In dokler to vem, bom z veseljem prisluhnil Siddhartini muzki ...

Don Boskove stvari: pokopališče

2011-06-11T16:03:00.003+02:00

Že več kot stoletje skrbim za miren počitek grobov. Klena in elegantna steberna ograja sočutno varuje in spoštuje večni počitek plemenitašev, ki jih ponazarjajo marmornati kipi ter navadne grobove najbolj ubogih, kjer je zapisana le župnija njihove smrti.

Težka vrata so se odprla samo za sprevode žalujočih, oblečenih v črnino in vzdihujoče v solzah. Edini hrup se je slišal le ob zasipanju krste, ko je gruda padla nanjo.

A bolj kot starodavni napisi se mi je vtisnil v spomin dogodek neke nekega nedeljskega jutra. Preteklo je že kakih 15 let, ko v mojo sveto zemljo niso pokopali nikogar več. Hrumenje glasov, ki se je vedno bolj bližalo, me je predramilo iz žalostnega sna. Napelo sem ušesa in oči: množica se mi je bližala. Zarjavela vrata so se odprla s tožečim cviležem in stotine malih stopal me je dobesedno pohodilo. Tekali so med grobovi po opuščenih stezicah, se zasledovali, skakali in se skrivali za nagrobniki. Otroci, najstniki, mladi.

Naenkrat je vik in krik ponehal in nastala je globoka tišina. Sladek in globok odrasli glas jim je izrekel dobrodošlico. Bil je mlad duhovnik, ki je nadaljeval o Bogu Očetu in njegovi dobroti. Na ustnicah se mu je spletal nasmešek in veselje je lezlo v besede. Kako ne bi pomislilo na mnoge duhovnike, ki so tukaj opravljali obrede, odeti v črne parametre in žrebali žalostne molitve.

Ves dopoldan so noge teh malih tlačile divje raslo travo in skoraj plesniv kamen. Njihovo kričanje je napolnjevalo prostor kot simfonija. Duh smrti je izpuhtel in prvikrat sem okušalo naval praznovanja: skoraj bi zaplesalo s svojim starim stebriščem.

Iz zgodovine
V nedeljo, 25. maja 1845, je don Bosko svoje fante, ki so se zbirali v vedno večjem številu, paljal na pokopališče sv. Petra v vezeh. Zgradili so ga zunaj mesta leta 1777, od leta 1829 pa na njem niso pokopali nikogar več. Upal je na začasno ureditev prostorskega problema, a so oblasti prepovedale zbiranje na tem kraju in don Boskov oratorij je po raznih krajih nadaljeval "romarsko" pot od nedelje do nedelje.

A trajalo je le malo časa. Vrvež veselja je preglasilo jezno kričanje župnijske gospodinje. Iz župnišča ob meni je privihrala z napol nadeto čepico in se postavila z rokami v bok skupaj s nekim dekletcem, psom, mačkom in vsemi kokošmi, ki so ji sledili. Izgledalo je kot začetek vojne.

Mlad duhovnik, vsi so ga klicali don Bosko, jo je skušal pomiriti, otroke je spravil v cerkev, jim pripovedoval svetopisemske zgodbe in z njimi zmolil rožni venec. Ob koncu jih je povabil naslednjo nedeljo, zopet name.

Tako sem tudi samo težko pričakovalo nove nedelje, ko so se mladi začeli zbirati ob mojih starih vhodnih vratih. Na njih je visel napis mestnih oblasti: »Prepovedano!«

Zopet sem se pogreznilo v umirajoč spanec, a v sebi nosim spomin na tisto nedeljo, ko sem spoznalo, kaj pomeni beseda »vstajenje«.

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, giugno 2011)

Daljne podobe za bližino srca 2

2011-06-09T06:26:00.001+02:00

Za strokovno in duhovno podobo hvala Urošu, Franciju, Irini in Arsenu, za družabni pridih podob pa prav vsem, med njimi tudi Mariji, Bistri, Janezu in Roberti.

Morje s svojimi sadovi

2011-06-08T22:16:00.002+02:00

Te dni sva z Jožetom odšla pripravit lukoransko rezidenco za poletni oddih. Poleg vseh tekočih opravil in popravil sva ugotovila, da je hiša še kako živa, saj se v njej vedno kdo najde, če ne domači upravitelj Mario, ki je mimogrede ustvaril pravo mojstrovino pred hišo, pa pajki in mravlje … a na najino čisto običajno pričakovanje in nejevero mnogih drugih je Jože pridelal tudi težko prigarani krompir. Ta seveda ne bo dočakal prvih gostov, saj sva ga po naporni pripravi hiše z veseljem spekla, obogatila in … pojedla. Prijeten oddih vsem, ki ste si rezervirali Lukoran, ostalim pa več sreče drugo leto :)

PJPJPJPJPJPJPJ ... 2

2011-06-07T06:01:00.005+02:00

Lepo je imeti prijatelje, ki imajo prijatelje. Tici in Luka, hvala za informacijo o pesmi s koncerta PJ v Križankah. Njen naslov je Göta (hkrati je tudi ime ene izmed vasi na Ferskih otokih). Avtorsko delo umetniškega vodje Pedra Karlssona pa iz ust PJ zaledeni kri po žilah. Spodnja primerka sta lahko le prodorna žarka, ki pričata o tem, kako se to sliši iz 50 grl …

Srečanje generacije GŽ'92

2011-06-05T22:55:00.001+02:00

Leto je naokoli in spet smo se dobili Peter², Janez in Marko². Bogu smo se zahvalili za dar salezijanskega poklica in vztrajnost tudi po tolikih letih, ko vse stvari vedno bolj dobivajo oznako kratkih rokov … Smo pač generacija, ki se ji nasprotuje in tudi to nas drži pokonci. Da tega ne bi pozabili, smo izkusili tudi tokrat. Po oddihu in kramljanju v prijetni senci ob bazenu smo se podali do verženske salezijanarce na piknik. Čeprav je Janez obljubljal bogat izbor žarnih jedil, pa v vsej veliki verženski ustanovi ni in ni našel za to priložnost rezerviranih zalog niti doklical odgovornih mož, da bi jih povprašal o tej težavi. Seveda mi ne bi bili mi, če v tem ne bi videli zarote, ukane, prevare … Našla se je le skodela dobro opacanega mesa in s tem smo se podali v gorice, v upanju, da nas bodo tam presenetil kakšen sobrat s pečenjem in postrežbo.

A bolj ko smo se bližali trtam, bolj je mrlo upanje na kaj takega. Izpod brega se ni ne kadilo ne dišalo in vrata salezijanarce so bila trdno zaklenjena. Lotili smo se tega, kar smo imeli in spet se nam je razveselilo srce, ko smo bili priča majhnemu čudežu: tista skodela je vsebovala ravno toliko najboljšega mesa, da smo se več kot najedli in še je ostalo! Tako smo se spet majčkeno potolažili in vzeli nazaj etikete »goveda«, ki smo jih navesili vsem morebitnim zatiralcem naše generacije. Rešitev je prišla kmalu kar po mobitelu, da je nekdo po nesreči zamenjal pripravljene sestavine za svoj piknik …

Sledil je dolg in zapleten postopek obiranja sobratov za naslov »inspektorabile«. Da smo si tudi mi zelo različni, se je pokazalo prav v tej debati. A to nikakor ni naša slabost, ne nasprotnikova prednost, saj se je vse zaključilo v »svetem trojstvu« in niti na Svetega Duha nismo pozabili. Smo bili pa zato precej bolj sklepčni, kje in kako praznovati našo okroglo obletnico prihodnje leto …

Daljne podobe za bližino srca

2011-06-03T23:09:00.001+02:00

PJPJPJPJPJPJPJ ...

2011-05-28T22:53:00.037+02:00

Veliko je že napisanega okoli koncerta PJ v Križankah ... tudi sam sem se zelo začudil dolgi kači, ki se je vila do vhoda in naprej ter na glas razmišljal, ali bom sploh prišel v Križanke ... še bolj sem se jezil, ko sem se komaj prerinil nekam na sredino in se potem jezil na vse, ki so se rinili dalje, naprej in nazaj ...


Fotko sem sunil z www.rtvslo.si :)

A potem so se oglasili PJ. In prostor se je razširil! Med skodrano glavo na desni in velikm ušesom na levi sem hitel ujemati posamezne obraze, slediti solistom, ki so se skrivali zdaj za eno, zdaj za drugo glavo. In sem preprosto užival ob glasovih, ki dvigajo, ki širijo, ki napolnjujejo. Res ne vem, kaj bi bilo lahko še boljši zaključek praznika Marije Pomočnice kot ravno ta koncert.
Znane pesmi so peli novi solisti, kar je bila osvežitev, še bolj pa so mi mravljinci lezli po telesu, ko sem poslušal nove pesmi, ki jih mediji sicer sploh ne omenjajo ... nisem še izvrtal naslova tiste (galske ali skandinavske?) a capela pesmi, ki mi je bila najbolj všeč.
Glede gneče pa le to: saj smo vendar bili na koncertu, kjer človek mora začutiti skupinsko dinamiko ... ležerno poslušanje je za dnevno ali spalno sobo :)

Hvaljen bodi, Gospod

2011-05-06T23:22:00.001+02:00

Pred Najsvetejšim na prvi petek v cerkvi Srca Jezusovega v Podgorici.

Hvaljen bodi, Gospod, za Matjaževo pesem o Dominiku vzorniku, ki smo jo zjutraj med zajtrkom na glas nabijali in tako na vsa vrata privabili sestre in zaposlene, da so zgroženi spraševali: »Pa što je to?«

Hvaljen bodi, Gospod, za sončno vreme in sobrata Vikija, ki je osedlal svojega konjička in me povabil pozadi na zanimivo pot v Emavs.

Hvaljen bodi, Gospod, za kraljevo cesto od Virpazarja do Ulcinja, ki v svojih ovinkih in vzponih ob obronkih Skadarskega jezera skriva tvoje neokrnjeno stvarstvo in rešuje čast ekološke Črne Gore.

Hvaljen bodi, Gospod, za zavarovani in urejeni kostanjev in oljčni gozd na najini poti, ki je užil tvoje žarke in naju blažil s svojo senco.

Hvaljen bodi, Gospod, za ovce, koze, konje, osle in krave na poti, ki preživljajo tukajšnje pristne prebivalce, ki se niso pustili toku časa in se trmasto držijo svojih navad.

Hvaljen bodi, Gospod, za najjužnejši konec Črne Gore in Ado Bojano, kjer se na bregovih v morje se iztekajoče se reke Bojane stiskajo prikupne restavracije, ki na zunaj delujejo kot barake, v nederjih pa skrivajo vso gurmansko kulinariko.

Hvaljen bodi, Gospod, za škampe in riž z morskimi sadeži, obarvan s sipino tinto, ki so ga nedrja ribjega restorana Miška položila predme in sem si kljub svoji izbirčnosti na koncu oblizoval prste.

Hvaljen bodi, Gospod, za poglede na neskončnost južno južnega Jadrana in prav tako skoraj neskončnih peščenih plaž tja do kilometre oddaljenega Ulcinja ter za veter, zaradi katerega te lahko sedaj hvalim, sicer bi se še vedno sušil na tisti mivki.

Hvaljen bodi, Gospod, za tripasovno cesto, ki pelje v center Ulcinja in jo tukajšnji prebivalci uporabljajo na poseben način: zunanji pas je namenjen parkiranju, srednji pas je namenjen ustavljanju, notranji pas pa je vozni pas.

Hvaljen bodi, Gospod, za ovinkasto obalno cesto iz Ulcinja do Bara, kjer se stikata morje in planine tako tesno, da ni prostora za nič več kot le za pot brez ustavljanja ob težkih mislih in preteklih dejanjih, kakršnakoli so že bila.

In končno, hvaljen bodi, Gospod, ki si navzoč ne v razkošni in hladno pozlačeni ter z vsem mogočim okinčani moštranci, temveč preprosto ležiš v topli lončeni skodelici, tako majhni na tako velikem oltarju, tako skrit za njenim robom, da te ni mogoče videti, mogoče pa te je čutiti …

Poprvomajska vnema

2011-05-05T22:18:00.003+02:00

Tule na jugu je res zanimivo. V Črni Gori obstaja lepa krščanska navada, da se državni praznik premakne na delovni dan, če slučajno pride na nedeljo! No, ni ravno krščanska navada, čeprav je katoliški liturgični koledar naravnan nekako podobno, da se kakšen svetnik »umakne« slovesnemu prazniku in se praznuje naslednji dan …

Potem si lahko predstavljate, kako dolgo smo tukaj praznovali prvomajske praznike. Ker je bil 1. maj v nedeljo, se je prestavil na ponedeljek in drugi praznični dan na torek. To pa še ni vse! V nedeljo so v centru Podgorice pripravili sindikalni shod, kjer so udeleženci zahtevali nova delovna mesta in več dela …nato pa dva dni praznovali!

Animatorji so Matjažu v slovo priredili večerni piknik in tako smo odprli novo sezono pečenja na terasi salezijanskega zavoda. Lotili so se roštilja in uspešno opravili izpit iz pečenja. Sicer pa za Črnogorce to ne bi smelo biti pretežko. Sploh pa ugotavljam, da tukaj ni nobenega miru pred mladino. No, še sreča, vsaj nekje, ko se jih večina salezijanskih ustanov pravzaprav skoraj otepa …

Ko smo že pri takšnih in drugačnih koledarjih, še ena »katoliška« zanimivost. Prišel je 3. maj, ko se je pri večerni maši cerkev napolnila skoraj do zadnjega kotička. Stari, mladi, otroci, družine, vse je drlo v cerkev tja do darovanja. In vsi so pred oltar nosili šope majhnih in preprostih, iz dveh vejic izdelanih križev. Nekateri so bili celo okrašeni s cvetjem, da so se komaj videli … Ta izredna množica je čakala le konec in s tem blagoslov teh križev.

Ko sem kasneje začuden spraševal župnika, kakšen praznik je to bil, je samo skomignil z rameni, da je to ostanek starega katoliškega koledarja, ko je bil 3. maja praznik Svetega križa in tukajšnji ljudje imajo še dandanes lepo tradicijo, da te blagoslovljene križe odnesejo domov, zasadijo na polja in grobove …

Da sem se nekoliko oddahnil od mladih (!), sem se podal na obisk 6. črnogorskega knjižnega sejma na drugo stran mesta. Pripravili so ga kar v kleti garažne hiše velikega nakupovalnega centra. Na moje veliko presenečenje je sejem ogromen, a sem kmalu ugotovil zakaj. Tukaj se namreč prestavljalo tudi založbe iz Srbije (mislim, da jih je bilo največ), pa iz Bosne, veliko je bilo tudi muslimanskih knjig in vmes celo razstavni prostor Iranskega kulturnega centra! Seveda sem knjige kar požiral z očmi, za kaj več ni bilo časa. Poleg vseh modernih »zahodnih« uspešnic sem opazil kar nekaj vzhodnega (islamskega) vpliva, pa tudi pravoslavje je bilo zanimivo zastopano … povprečno pa so tukajšnje knjige s popusti vsaj pol cenejše kot pri nas na kakšnih sejmih!

Salezijanec pomočnik Štefan Sándor

2011-05-03T23:34:00.001+02:00

Vrhovni postulator salezijanske družbe Pierluigi Cameroni je 27. aprila pisarni Kongregaciji za zadeve svetnikov oddal »Positio super martyrio« za salezijanca laika Šefana Sándorja, ki je bil iz sovraštva do vere ubit na Madžarskem 8. junija 1953. Je eden izmed mnogih mučencev, ki so v komunističnem režimu prelili svojo kri za Kristusa in Cerkev.

Positio, ki jo je s sodelavcem, madžarskim salezijancem Jánosem Szökejem, sestavil Vicenzo Criscuolo, ofm, vsebuje kratek življenjepis Božjega služabnika in široko ter prepričljivo predstavitev njegovega mučeništva v formalnem in materialnem smislu. Posebej podčrta tudi njegove kreposti, še posebej njegovo prizadevanje ostati zvest poklicu salezijanca laika.

Pričevanja in dokumenti so bogati in pomenljivi, pa naj govorijo o samem življenju Božjega služabnika ali o njegovem mučeništvu. Sedaj je potrebno počakati na odločitev svetovalcev zgodovinarjev, teologov ter komisije kardinalov in škofov.

Štefan Sándor se je rodil v Szolnoku na Madžarskem 26. novembra 1914 očetu Štefanu in materi Mariji Fekete. Preko Salezijanskega vestnika je spoznal don Boska in takoj ga je prevzela salezijanska karizma. Leta 1936 je bil sprejet v Clarisseum v Budimpešti, kjer se je dve leti pripravljal na vstop v salezijansko družbo. V »Don Boskovi tiskarni« je obiskoval tehnično-tiskarske tečaje. Vstopil je v noviciat, a ga je moral prekiniti, saj so ga poklicali v vojsko. Ko so ga leta 1939 dokončno odpustili, je po letu noviciata 8. septembra 1940 naredil prve zaobljube kot sobrat pomočnik.

Poslali so ga v Clarisseum, kjer se je posvetil poučevanju na poklicnih tečajih. Zadolžen je bil še za asistenco v oratoriju, ki jo je opravljal strokovno in z veseljem. Bil je pobudnik Katoliške delavne mladine. Ob koncu druge svetovne vojne se je posvetil materialni in moralni obnovi družbe ter se posebej zavzmal za najrevnejše mlade, ki jih je zbiral k poklicnemu poučevanju.

Ko je država leta 1949 pod Mátyásom Rákosijem podržavila cerkveno premoženje in so se začele težave s katoliškimi šolami, je Sándor skušal rešiti, kar se je rešiti dalo. Redovniki so naenkrat ostali brez vsega in se zato razkropili. Tudi Štefan je moral zapustiti svojo tiskarno ravno v času, ko je postala znana in »izginiti«. Namesto begunstva je ostal v domovini in nadaljeval z delom za mlade. Uspel se je zaposliti v neki tovarni detergentov v glavnem mestu, kjer je skrivaj, a neustrašeno nadaljeval s svojim apostolatom, čeprav je vedel, da je take vrste dejavnost najstrožje prepovedana.

Julija 1952 so ga aretirali na delovnem mestu in od takrat ga tudi sobratje niso več videli. Uradni dokument spričuje proces, kjer je bil obsojen na smrt z obešenjem, ki se je izvršilo 8. junija 1953.
Povzeto po ANS

Pred šestimi leti

2011-05-01T20:26:00.001+02:00

Gospodova pota so skrivnostna. Nikakor nisem načrtoval, da bom po šestih letih ponovno tako povezan s pokojnim papežem prav na istem kraju.
Ob njegovi smrti sem tudi bil v Podgorici in takrat prvič občutil vesoljnost njegove osebnosti. Tudi v tukajšnji cerkvi je takrat potekala slovesna maša ob njegovi smrti, kamor so prišli verniki, diplomati, politični in cerkveni vrh Črne Gore.
Današnja razglasitev za blaženega se sicer tukaj ni odrazlia tako slovesno in velikopotezno, smo se pa med drugimi zdravljicami (Matjaževo slovo, konec velikonočne osmine, bela nedelja) spomnili tudi novega blaženega papeža. Blaženi Janez Pavel II, prosi za nas.

Don Boskove stvari: kočija

2011-04-29T18:22:00.004+02:00

Kočija na posodo sem. Nekdaj sem prebivala v garaži na Corso Casale v Torinu. Čakala sem med mnogimi drugimi kočijami, na razpolago najemnikom, ki so potrebovali prevoz. Nekega dne sta se pojavila dva duhovnika z nadškofije.

Hitro sta se pogodila z mojim gospodarjem in si me sposodila za cel dan. Konja nista pretiravala v svojem diru. Tako smo prevozili nekaj dolgih ulic vzdolž stebrišč. Med potjo sta moji stranki prav pomilovalno »obirali« nekega mladega duhovnika, ki naj bi se mu zmešalo: pohajkoval je po cestah z kupico otrok in mladih ter z njimi zgubljal čas, zbiral jih je po ulicah in se z njimi igral … že zaradi ohranitve duhovniške časti ga je treba zapreti v umobolnico.

In prav mene so našli za to mučno nalogo! Prispeli smo do prostora z vislicami, kjer so sodili morilcem, nato pa zavili v bedno valdoško četrt. Ustavili smo se pred vhodom skromne stavbe, skozi katerega je prihajalo ali odhajalo mnogo mladih. Duhovnika sta izstopila in se odločno napotila proti vhodu. Tam sta se ponovno prikazala čez kake pol ure v spremstvu mladega duhovnika. Ta se je neprenehoma smejal in se šalil z mladimi, ki jih je srečeval na vhodu. Moji stranki pa sta bili v skrbeh za zdravje tega mladega duhovnika.

»Utrujen si. Malo oddiha ti ne bi škodilo, dragi don Bosko,« mu je dejal eden.

»Pridi z nama, najela sva tole lepo kočijo,« je drugi pokazal name.

»Prav rad. Grem po klobuk in se vama pridružim,« je odvrnil mladi duhovnik.

Eden od mojih strank je odprl vrata: »Ne potrebuješ klobuka. Kar vstopi.«

Don Bosko me je pogledal. Tega pogleda ne bom pozabila: bil je bister, zabaven in neskončno prebrisan.

Iz zgodovine
Leta 1846 je don Bosko kupil majhno hiško in tam zbiral otroke in mlade. Na nadškofijskem uradu so mislili, da se mu je zmešalo.
»Poslali so torej nekoga na pogovor z direktorjem umobolnice, da bi pripravili prostor za ubogega don Boska. Dva cenjena duhovnika, eden je bil teolog Vincencij Ponzati, kurat pri Svetem Avguštinu, drugi pa neki pobožen in učen član torinskega klera, sta bila zadolžena, da ga spravita v zaprto kočijo in ga elegantno pospremita do norišnice.« (Memorie Biografiche, II, 309-315)

»Takoj za vama, hvala,« je odvrnil. Njegov glas je bil pretirano vljuden. Navajena sem zvijač tega sveta, zato sem takoj spoznala, da ima ta mladi duhovnik nekaj za bregom. Na njegovo vztrajanje in da ne bi pokvarila trenutka, sta se duhovnika povzpela. A takoj, ko sta sedla, je don Bosko hitro zaprl vrata in zaklical mojemu kočijažu: »V umobilnico, hitro! Ta dva že pričakujejo.«

Psihiatrična bolnica je bila nedaleč stran. Obveščeni bolničarji so pričakovali enega duhovnika, zdaj pa sta se pojavila kar dva. Vedno sem bila resna kočija, tokrat pa sem škripala od smeha.

Od takrat je minilo že vrsto let. Zdaj sem le še ostarela razmajana kočija, ki me na vseh svornikih napada rja. Med mnogimi slavnimi osebnostmi, ki sem jih imela čast prevažati, nikakor ne morem pozabiti tega mladega duhovnika, ki … ni niti sedel na moje mehke sedeže.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, maggio 2011)

Pomenki na poti v Emavs

2011-04-28T23:18:00.032+02:00

Ne preveč načrtovano smo se Matjaž, Štefan, Marjan in jaz znašli na skupni poti. In tudi pogovor se ni vrtel kar tjavendan. Posvetili smo se družinsko rodbinskim odnosom, kulturi narodov, ekumenizmu, umetnostni zgodovini ...na zelo praktičen način!

Velikonočni ocvirki

2011-04-27T23:31:00.002+02:00

V teh dneh se je nabralo kar nekaj dogodkov in zgodb, presunljivih, zanimivih in pikantnih …

Kot se spodobi za dolenjski velikonočni zajtrk, smo si nalili pravega cvička in ga obogatili s pelinom. Moški del je veselo srkal, sestre pa pljuvale … Don Nosh je strokovno razložil, od kje prihaja pelin: ko je Marija jokala pod križem, so njene solze padale na tla in tako je zrasel pelin.

Zakaj je zajec simbol velike noči, sem verjetno nekoč že zapisal, kar sem zvedel pri sestrah v Nikšiću: ker tako hitro teče na vse strani, je simbol vstajenjskega sporočila, ki se je tako hitro razširilo.

Seveda ne morem mimo kilogramov papirjev in dokumentov o slavni (a že usahnjeni) ideji o salezijanski vzgojno-pastoralni skupnosti, kako je odprta in sprejema in vabi medse mlade in ne vem kaj še. V Podgorici pa se ti pridejo mladi animatorji po velikonočni vigiliji zabavat za slavnostno pogrnjeno mizo, ki je obložena čakala tako ali drugače posvečene glave. V Sloveniji bi kakšen sobrat verjetno zgubil živce, tukaj pa smo jih postregli, se skupaj nasmejali in … praznovali.

Med drugimi sem zvedel za zanimivo črnogorsko reklamno potezo za Slovence. Gre nekako takole: Pridite v Črno Goro na dopust, vaš avtomobil je že tukaj!

Še enkrat sem doživel gostoljubnost v največji možni meri, ko smo bili ob 10 zvečer povabljeni k Robertovi družini daleč na konec Konika … ne le, da so bili vsi zbrani doma, otroci strogo stoječi za očetom, glavo družine, najbolj sem občudoval komunikativnost starih in mladih, njihovo sodelovanje, kar pri nas že redko doživiš. Če se lahko ponašajo s čudovitim pogledom na Podgorico, pa jim ne zavidam poletne žganine na tistem kamnitem hribu, kamor vodovod še ni prišel …

A dogodivščine odženejo tudi to. Prevedli (večinoma so namreč govorili albansko) so mi dogodek, kako je neki rojak v Ameriko povabil svojo ostarelo mater. A ker je bil tam v službi, je materi pokazal, kako naj se znajde v velikem stanovanju, kam naj gre po hrano itd. Seveda je ni pozabil naučiti osnov angleščine, kako se zahvali, ko bo plačala v trgovini: Thank you. Mati je pridno gledala televizijo in čakala na uro, ko bo odšla v trgovino po stvari za kosilo. In se učila novih angleških besed. In tako je v trgovini na koncu ponovila najbolj pogosto izgovorjeno besedo v ameriških filmih, ki pa ravno ni zahvala: F**k you … Zaključek si lahko predstavljate …

Brez nogometa tukaj pač ne gre. Pospešeno se seznanjam z vsemi mogočimi ligami, moštvi in igralci. Marjan, Janez in jaz smo gledali tekmo Lige prvakov med Manchesterjem in Schalkejem. Še vedno je bilo 0 : 0. Marjana je stisnilo na stran, zato se je podal na temu primerno mesto. A Janez ne bi bil Janez, če ne bi začel glasno kričati. Ubogi Marjan je istočasno nase vlekel hlače, zapenjal zadrgo, tekel po hodniku in še kaj, da bi videl, kdo je dal gol … a na tega je moral še dolgo čakati!

Praznovanj kar ni konec. Tudi sestra Hozana je imela god in Janez je ob slavnostnem kosilu pridno prinašal razne steklenice likerčkov in drugih sladkih pijač za povabljene sestre. A se je uštel. Sestre so zahtevale čisto »rakijo«! Krepko so nagnile in se spomnile neke ženske, kako je ob tem dejala: »Prokleti muškarci. Ajde, sipaj još jednom!« Da nismo ostali dolžni, je Janez začel z blagoslovno molitvijo: »Hvala ti Gospod, da si me ustvaril moškega …«

A se je še isti večer oddolžil, ko je v roke vzel neko sviralo in zadonele so kosovske narodne … ko pa je vstal in začel plesati, se je opogumila tudi s. Anita in zaplesala še ona … a to že ni več za javnost, da ne bo kdo posumil, kako lepo je lahko v samostanu! Mladi so medtem v samostanski knjižnici pridno navijali za Real … saj ni čudno, da ljudje bežijo od salezijancev. Če bi tukaj bili tako zadrti, tudi nobenega ne bi bilo blizu ...

Blagoslovljene praznike

2011-04-23T15:11:00.000+02:00

Križ

2011-04-22T18:41:00.002+02:00

Mesto s tremi "svetimi" gradnjami

2011-04-21T22:43:00.011+02:00

Ker sem že nekajkrat bil na krizmeni maši v Baru in vsem, kar temu sledi, sem si namesto kosila med posvečenimi rokami izbral nekajurni sprehod po Baru. Imel sem sicer namen sprehoditi se vse do obale in plaž, ko pa me je Viktor le »odpustil«, mi je namignil stari Bar …

In na križišču sem zavil navzgor … Pot sicer sploh ni bila kratka, saj je to majhno naselje skrito daleč v notranjosti pod hribi. Z razvojem je do tja na novo speljan pločnik, ki mi je omogočal varen sprehod. Pot je vodila mimo krščanskega in muslimanskega pokopališča in sodobne pokopališke kapele, kjer se je med množico ljudi zadrževal pravoslavni duhovnik, iz česar se da sklepati, da je bil (ali bo) pogreb pač pravoslavni.

Da je stari Bar oddaljeno »selo«, sem opazil tudi po tem, da so me mimoidoči domačini pozdravljali, kakšen taksist pa se je ponudil, da me pelje do želenega cilja … da bi en turist takole sprehajal, se pa res ne spodobi … a sem trmasto vztrajal.

In trud se je splačal. Po slabi uri hoje sem zagledal pod mogočnim vršacom ruševine trdnjave, spodaj v sosednji dolini pa velikansko mošejo, sicer še nedokončano. Glede verskih objektov je Bar ubral zanimivo pot. Ob obali gradijo velikansko pravoslavno cerkev; malo bolj skrito za bloki, a bliže centra novega Bara se prav tako dvigujejo zidovi katoliške katedrale, ki glede na slučajno videne načrte tudi ne bo majhna, prej ogromna; v tisti dolini pod starim Barom pa že omenjeno mošejo … Le želeti je, da bo vse to vodilo k slavljenju istega Boga na različne načine in ne kaj drugega ...

Od vsega so me še najbolj prevzele oljke, ki obdajajo stari Bar. Ne vem, ali so res tako stare, kot izgledajo, ali pa je taka vrsta, ki ima prav zanimivo »preluknjano« deblo … Mestece je mirno dihalo v senci trdnjave in se mu ni prav nič mudilo v pripravah na novo turistično sezono … prej bi dejal, da so se videli kvečjemu ostanki prejšnje sezone …

Da sem si dodobra razmigal koleno, ki nosi posledice nekega drugega dogodka, sem spet vzel pločnik pod noge in se odpravil nazaj proti obali. A do tja nisem prišel, ker se je prej končalo kosilo in tako sem hočeš nočeš le sedel v »taksi« za Podgorico.

Ekumenizem posebne vrste

2011-04-20T22:40:00.002+02:00

Priprave na praznike tečejo na vseh ravneh. Posebne priprave sem imel že na »koncertu« benda Ljetači, kamor sem se povabil med njihovimi vajami. Priznam, malo sprostitve kar paše in že komaj čakam prihodnje napovedane koncerte doma …

Ker je danes baje pomemben dan za španski (ali celo evropski?) nogomet, so se vaje pravočasno končale in vsi smo se odpravili v »kiosk« ob igrišču, kjer je bila večina mest že zasedena, televizija prižgana, v zraku pa je bilo čutiti rahlo navijaško mrzlico …

Seveda zamudniki niso mogli v sam prostor, zato sem jim delal družbo zunaj. A Črnogorci pač ne bi bili Črnogorci, če ne bi zahtevali kakšnega stola. Ker ga igrišče in center ne premoreta, se je na Lindonovo prošnjo na drugi strani ograje našla občudovalka in po nekaj obljubljenih poljubčkih odšla čez cesto do prve hiše, vzela vrtni stol in ga podala čez ograjo. Obljubljeno nagrado je dobila, za stol pa ne vem, ali se je vrnil na svoje mesto ali ne. Glede na vzorno vzgojene animatorje ne dvomim, da bo našel pot vsaj čez ograjo, če že dlje ne :)

Pa še nekaj o praznikih. Tudi letos je baje tako, da veliko noč praznujemo na isti dan katoličani in pravoslavni. Viktor je v intervjuju za črnogorski radio sicer dejal, da mu to ni všeč, saj je lepše, če najprej praznujemo eni, nato pa čez kakšen teden vse to ponovimo pri sosedih.

Še boljši pa je bil vodja neke skupine, ki redno igra na igrišču. Že dolgo visi na kiosku ob vhodu obvestilo, da je igrišče za sveto tridnevje zaprto, a tega nihče ne bere. In ker je slučajno vprašal za termine prihodnjih dni, je zvedel, da je zaprto. »Pa saj to bi pa lahko sporočili,« je bil kratek odgovor … in ko je še izvedel, kaj je temu razlog, je presenečeno vzkliknil: »Tokrat pa bomo slavili skupaj katoličani in pravoslavni!« Sam pa je musliman!

Poročen je z Rusinjo. Ko so ga vprašali, kje ima ženo, je odgovoril, da jo je poslal za nekaj mesecev kar domov v Rusijo. »Pa ti zimski meseci so tukaj tako pusti in nima kaj početi. Pa še mrzlo je!« je zaključil svojo razlago ...

Predpraznične podobe ...

2011-04-19T17:49:00.001+02:00

Srečajo se tri zlate ribice. Dve sta čudoviti, z bleščečimi luskinami, vitki. Tretja pa je prav grda, temna ter debela kot pujsa. Pa jo prvi dve zaskrbljeno pobarata: "Kaj pa je s tabo narobe? Poglej, kakšna si!"
In tretja zavzdihne: "Pred dnevi me je ujel Crnogorac. Pa sem ga prav milo prosila, naj me izpusti in mu zagotovila, da mu bom zato izpolnila željo. Ta pa je le zamahnil z roko, rekoč 'Ne seri', ter me vrgel nazaj."

Nenačrtovana pot lepote

2011-04-18T21:30:00.003+02:00

Črna gorata dežela, odeta v eksplozivno zeleno; prijatelji, ki to pokažejo tudi na zunaj; domačnost, v kateri ni jamranja, temveč ponos in neverjeten optimizem; skupnost, po kateri se Bog ne razodeva v strukturi in črki zakona; iznajdljivost, ki ni razumljena, a tudi ne sebična …

Vse to so nametali sunki vetra, ki so se zaganjali v dvokolesnik, s katerim sva z Vikijem hitela na ogrevalno vožnjo čez vence črnih gora do zeleno modrega morja, ki se je kopalo v soncu. A veter naju ni ustavil, tudi policaji naju niso obremenjevali, mogoče kakšen tovornjak, ki je puhal gost dim ekološke takse. Pa se nisva dala motiti niti temu, saj se nama ni nikamor mudilo.

Petrovac, mimo katerega sem nekajkrat že hitel, je zanimivo malo mestece, ki ima na dobrih 10 metrih dolžine kar štiri prijetne gostilnice, polne stolov in mizic, stisnjenih pod velikimi senčniki, s pogledom na morje in bližnji otoček s cerkvico.

Ležerni utrip se meša z ropotom mehanizacije, ki zaljša podobo mestu, čakajočemu navalu turistov, ki so že poslali prvo izvidnico … Srečanje s pravoslavnim duhovnikom in prijeten klepet na promenadi je odstrl neznatno, a zanimivo poslastico odnosov v duhovno-političnem svetu vzhodnega krščanstva, zasidranega in razvijajočega se v tej deželi.

Po polaganju ovinkov in mrzlem pišu z zasneženih severnih gora sva zaokrožila še do stare črnogorske prestolnice Cetinja. Kdo bi si mislil, da bom tu srečal sestro Marino, prvo sestro, s katero sem kdajkoli bil ob neprimerni uri na še bolj neprimernem kraju :). (= ob 21. uri pred davnimi leti sva odhitela v center mesta v picerijo po pico, a ker še ni bila pečena, sva sedla za šank in spila pijačo, nato pa se na začudenje vseh s kvadratno škatlo odpravila nazaj domov nahranit naju in ostale moške in ženske člane dveh na videz nekompaktibilnih redov. Vam je zdaj jasno?) Čeprav je sedaj »oberica« glavne sestrske hiše v Cetinju, sva spet obudila nekaj spominov in obrala nekaj kosti.

V zraku so se že čutili bližnji prazniki, saj so sestre pripravljale - ne pirhov, temveč prave pravcate domače "nudlce"! In to toliko, da sva bila z Vikijem prepričana, da so za celo njihovo provinco, pa se je sestra le nasmejala in dejala, da bodo ti ostali kar doma ...

Veliki teden se je začel. Ne čemerno, temveč globoko; ne suhoparno, temveč polno; ne običajno, temveč izredno … ne prisežno, temveč presežno. V tem letu sem se naučil, da je treba stvari dojemati ne preveč abstraktno, temveč življenjsko. Tudi take duhovne. Nismo duhovi in angeli, smo ljudje in naš duh se mora nekam nasloniti. Jezus je naslonil svoje življenje na križ. Svoje utelešenje je Bog dovršil prav na križu. Od tu naprej pa se lahko začne duhovnost …

Don Boskove stvari: jesenska hruška

2011-04-13T22:48:00.006+02:00

Zrasla sem na svežem alpskem vetru. Imam globoke in močne korenine, moje veje pa so prenesle vse navale neviht. Spomladi so me nahranile, odele so se s cvetovi in podarili so čudež jeseni: pozne sadove, majhne a sočne.

Spominjam se neke pomladi v Becchiju, ko sem se kot ostale kolegice hruške prav gizdavo odela v belo rožnate čipkaste cvetove. K meni je prišel tisti fantič. Njegov korak je bil uren in dvoje prebrisanih oči je gledalo izpod njegovega kodrastega šopa črnih las. Podrobno si je ogledal moje deblo (ne zanikam, da sem trepetala; paglavci se včasih prav grozljivo spravijo nad drevesa) in me pobožal. Preučil je mojo najdebelejšo vejo. Seveda je bila zanj previsoka, zato je splezal name kot maček in okoli veje navil močno vrv, spleteno iz konoplje.

Osuplo sem ga opazovala, ko je ogledoval bližnjo visoko rogovilo. Zatem se je spustil in drug konec vrvi privezal na stari modri hrast, s katerim sva si delila viharje in sončne zahode. Da vam ne rečem, kako so šepetali moji listi in cvetovi, ko se je fantič znova vzpel name in se podal na vrv. Hodil je po vrvi! Z nogami! Za trenutek se je ustavil in globoko vdihnil. Nato pa je razširil roke kot dvoje peruti in v iskanju ravnotežja napravil naslednji korak.

Za trenutek je omahnil in padel na tla. Travniške bilke so naredile vse, da bi ublažile padec, a so prejele le plosk udarec! Boleče se je pobral, si pretegnil hrbtenico in se spet podal na vrv. Do večera se je to ponovilo še kakšnih desetkrat ali celo dvajsetkrat. Vendar se je po nekaj tednih prosto sprehajal in poplesaval po vrvi, kot bi se sprehajal po travniku.

Iz zgodovine
Don Bosko pripoveduje: »V Becchiju se je nahajal travnik, kjer so takrat rasla razna drevesa, med njimi jesenska hruška, ki mi je bila v veliko pomoč. Nanjo sem navezal vrv in jo napel do drugega drevesa … Po vrvi sem se naučil sprehajati kot po stezi, delal sem salte in poplesaval …« (prim. Spomini na Oratorij, 21).

Najlepše pa je bilo ob nedeljah popoldne. Okoli mene se je zbrala vsa vas. Stari, odrasli, otroci. Fant je najprej vse povabil k molitvi, nato se je povzpel na majav stol in razložil nekaj misli. Končno pa se je pričela predstava: izvedel je dih jemajoče salte, jedel kovance in jih spet potegoval iz nosov navzočih, zavil je vrat petelinu in ga takoj zatem obudil k življenju, nato pa se je kot maček pognal po mojem deblu in začel poplesavati po vrvi. Program je izvajal lahkotno in z dvignjeno glavo. Le jaz sem zaznavala napetost njegovih mišic. Delal je salte, se obrnil na roke in dvignil noge v zrak, se obrnil na glavo in se spet spustil na noge.

Spodbudil je bučne aplavze. Če sem prej bila priča bolečim padcem, sem zdaj imela čast prisostvovati njegovi slavi. Moje listje je zašumelo v vetru: »Braô, Giôanin!«
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, aprile 2011)

Benguela : Cacuaco 08 : 09

2011-04-03T21:53:00.001+02:00

Naj takoj povem, da to ni rezulrat namiznega nogometa med ekipama prostovoljcev, ki se z veseljem spominjamo Angole, temveč letošnje srečanje iz letnikov 2008 in 2009, ki smo bili v Angoli.
Kar nekako tradicionalno je postalo, da se dobimo enkrat letno in tokrat smo se odpravili v lepe prleške kraje. Če nas je lani vodil natančen dnevni red in urnik, ki smo se ga držali, pa je bilo letos v znamenju pravega disciplinskega razsula. Marijanišče nam je ponudilo hrano in nekaj kapljic tekočine; mlin na Muri nas je zvabil na sonce, prav tako njegov strogi stric, ki ni bil nič kaj vesel vdora v nedrja mlinskga kraljestva; Jeruzalem pa je bil culmen našega "verskega srečanja", kot so ta dan okarakterizirali v neki odvetniški pisarni ...
S spomini na čas Angole, ki v vsakdanu na žalost bledijo, se ob takih srečanjih poživijo in odenejo v pisane barve njihovih tržnic in nekajurnih maš ...
Če je postni čas čas uresničevanja dobrih sklepov, pa so se ob tokratnem srečanju dobri sklepi le malo odgrnili, za njihovo uresničenje pa bo treba še veliko truda in volje ... a ko gre za Afriko, ki je sicer daleč in drugačna, za marsiketerega od nas ne bo pretežko :)
Rezultat med (z)mešanima ekipama Benguele in Cacuaca pa se je ustavil pri 20 : 17!

Knjižni molj ali salezijanski vzori

2011-03-25T21:54:00.001+01:00

Ko se za malo za šalo malo zares mudim med verženskimi (ne preveč vrednimi) knjigami, včasih le pade iz kake knjige kakšen zanimiv listek. Nič kaj pastoralno, a vendarle salezijansko, čeprav nismo zanani po ohranjanju in sklicevanju na naše korenine ... Pismo sobrata, ki ga nikoli nisem poznal, sobratu, ki ga tudi ne poznam, pa vendarle razkriva kakšno pikantno zanimivost ...

+! Zagreb, 20/XII. 50.

Predragi Francé!
Kakor vidiš Ti pišem iz Zagreba. Sam sem bil iznenaden, ko sem dobil to obedijencijo. Tudi moji tovariši in predstojniki na Reki so bili iznenadeni. Mudilo se je. Sem moral takoj odpotovati. Od srede se nahajam tukaj in sem se že vživel skoro popolnoma. Bilo bi preveč obširno, če bi Ti hotel opisati vse potankosti mojega bivanja tukaj. Tukaj se nahajam in sem rad, ker tako hočejo moji ta višji. Olajšava mi dela misel, da sem namestnik namestnikov in le začasno tukaj. Dva meseca bo to trajalo, če se moj incolatus ne bo podaljšal. Ti ne bom pisal o "žalosti" sobratov iz Reke, ko sem odhajal, zlasti g. Ivan Ljubić je "tarnal". Bila sva oba kaplana in si pomagala, olajšavala delo eden drugemu. Pa tudi g. Pavičiću ni bilo vseeno da odhajam. Je bilo toliko malenkostnega dela, kakor nalašč za me, ki se najrajše ukvarjam z malenkostmi, ker nisem sposoben za velike reči.

Tukaj sva sama z Martinekom Maršičem. On je vse: kuhar, organist, sakristan, pospravlja, nabalja i t.d. Imamo še enega velikopolančana, ki se uči za organista in nam tudi pomaga pri delu, kolikor more seveda, ker je on tu v prvi vrsti zato, da se uči igrati, zato plačajo njegovi starši precej in se žrtvujejo, da se izšola. Pa kadar je sila tudi on zelo rad pritisne.
Ko sem bil še na Reki sem prejel iz Švice paket od 3 kg in pol. Odstopil sem ga g. Rebeku, razen vitamina, ker so oni zelo potrebni in jih je veliko. Ta paket me je našel tukaj na Reki po zaslugi in dobroti g. Francéta iz Kapele, ki je Pintariču poslal moj naslov. Naj mu (g. Francétu!) Marija povrne tudi to dobroto!
Prosil Te bom da mi o priliki pošlješ njegov naslov da se tudi njemu zahvalim za poslano.
Dragi France! Bi Ti še dolgo moral tolči tako neusmiljeno po teh tipkah, če bi hotel slediti nagnjenju, pa ne morem, ker moram malo pomagati našim v cerkvi, da bo delo pravočasno končano.
Ti želim vesele božične praznike in srečno novo leto! Naj Ti Jezušček podeli vse tisto, kar si sam želiš!
Prisrčno Te pozdravlja
Tvoj iskreni sobrat
Pelicon

P.S: Nahajam se v velemestu. Denar imam pri roki. Ne dobi se, kar si želiš, pa vendar bi Ti morda imel kako željo. Kakor bratu Ti bom rad ustregal. Samo piši: Vlaška 36. I. Zagreb II. Sam si ne morem domisliti, kar bi Ti rabil.

Da bi kakšen sobrat dandanes še napisal kaj takega svojemu sobratu??? Močno dvomim, ko smo vse preveč polni sami sebe in svojega ustvarjanja ...

Paberkovanje od tu in tam

2011-03-20T21:16:00.000+01:00

Duhovne vaje za salezijance. Lectio Divina o Jezusovih blagrih. Kot po navadi, večina dremlje in spi. Ko preberemo odlomek in vsaj nekateri ponovijo kakšen stavek, misel iz evangelija, se pridigar trudi z razlago blagrov, nato sledi osebno premišljevanje ... hrrrrr, hrrrr, hrrrrrrr ... in že pride čas, ko lahko svoje misli, molitve, prošnje na glas izrazimo. Tišina ... hrrrr, hrrrr ...

Ja, na videz so blagri nekaj boljšega, kar si je Jezus izmislil (no, ne mislim ravno tako, a za lažje izražanje ...) Kaj boljšega kot blagor ... blagor ti, blagor vam. A ko se človek poglobi v tiste Jezusove vzklike, sledi nemalo presenečenje (vsaj zame), kako dobro nas Jezus zadene z njimi ... bolj ko razmišljaš ob njih, večja svoboda se ti odpira: nobenega ukaza, nobene prepovedi, super ... popolna svoboda!

A kaj ko smo tako zelo navajeni 10 zapovedi. Kar priznajmo si, da je veliko lažje izpolniti zapovedi kot pa živeti blagre ... Pri zapovedih malo pogodrnjamo, se zjezimo na Boga in Cerkev, ki je tako zastarela s tem naukom, nato pa tako na pol ali pa malo manj izpolnimo kakšno zapoved in si s tem potešimo vest ... če pa ne gre, pa je tako ali tako nemogoča zapoved ...

Pri blagrih pa se na to nikakor ne moremo zgovarjati. Smo svobodni, samostojni, povabljeni ... in spet je težko kaj lepega povedati o tem, saj nas sama svoboda omejuje. Ker v taki zbrani tišini res nisem mogel dremati, sem razmišljal, kako bi bilo, če bi blagre prestavili v zapovedi :) Mogoče bi se potem bolj prijeli, bi večkrat pomisili nanje, kaj vse "moramo" storiti, da se bomo rešili in ne pregrešili ...
Ne računajte na lastno pamet, sicer ne pridete v nebeško kraljestvo.
Ne veseljačite se na prazno, sicer ne boste zadovoljeni.
Ne osvajajte in ne bahajte se, sicer ne boste nič podedovali.
Ne tožarite vse počez, sicer ne boste nikoli prejeli dovolj pravic.
Ne glejte le nase, sicer ne boste dosegli usmiljenja.
Ne pasite zijal, sicer ne boste videli Boga.
Ne delajte razdora in ne razdvajajte, sicer ne boste imenovani Božji sinovi.
Ne izogibajte se pravici, sicer ne pridete v Nebeško kraljestvo.
Hja, čudno se sliši ... a mogoče bi ob tem laže zagodrnjali in se tolažili, kaj vse nam Bog zapoveduje ...

Na obisku v prijetni dolenjski vasici (pa ne v Šentrupertu, da se ne bodo motili vsi tisti, ki zvesto sledijo mojim korakom:), sem opravil pravo postno pokoro, ko so me tri gospe (no, pravzaprav gospa in gospodična) zvabile v neko trgovino na obisk h svoji sorodnici. Pa so me vse tri nekako zrinile k policam s tekstilom in mi začele ponujati razno razne tekstilije ... Pomeri to, probaj ono, pa barva, pa velikost, pa če bi zamenjal ... Kaj hujšega! Kje pa imam čas in veselje ure in ure čepeti med cunjami in izbirati. Vzel sem tisto, kar sem rabil in končal. A le jaz! Gospe pa dalje. Še to, še ono, pa tako in tako.
No, po prisiljeno hitrem zaključku sem v rokah držal tri artikle in tudi do blagajne me niso pustile. Seveda gre hvala njim, a vseeno že dolgo in spet dolgo ne bom tako dolgo v trgovini z oblačili ...

Don Boskove stvari: čarobna paličica

2011-03-09T23:12:00.003+01:00

Sem čarobna paličica in živim v zeleni platneni šatulji. Čeprav imam leseno srce, opazujem življenje z očmi umetnice. Z gospodarjem sva profesionalen žonglerski par. Moj gospodar je spreten človek, suhljat in preskušan v življenju. Ni bilo vedno lepo. Zahvaljujoč gledalcem in ubogim izzivalcem po vaseh, koder se potikava, se nekako prebijava skozi življenje. Dan vedno zaključiva v gostilni, da proslaviva in obenem preženeva dolgčas, ki se nabere od postopanja po trgih z vedno enakimi točkami.

V svojih spomini hranim enega neizbrisljivega. Bili so dnevi velikega semnja v Chieriju. Gospodar je svojo predstavo začel z običajnimi rokohitrskimi igrami in izzval gledalce. Bila sem mirna, saj sem bila prepričana, da bo moj gospodar zmagal pri vsaki igri.

Nato je trg od enega konca do drugega pretekel v dveh minutah in pol, skoraj s hitrostjo vlaka! Potrpežljivo sem čakala v zeleni vreči, da pridem na vrsto. Nenadoma pa se je nekaj mladeničev postavilo pred gospodarja: nekdo izmed njih je sprejel izziv. Njihovemu šampionu je bilo ime Janez. Gospodar ga je zaničljivo pogledal in stavil 20 lir, kar je bilo kar precej denarja. Fantje so spraznili vse žepe, da so dobili to vsoto. Ko se je razvedelo za tekmovanje, se je nabrala velika množica.

Iz zgodovine
Ko je Janez Bosko študiral v Chieriju, je ustanovil Družbo veselja. V svojih Spominih živahno in privlačno opisuje izzivalno tekmo z vrvohodcem.

Gospodar je bil hiter, a tisti mladenič je bil prava puščica! Gospodar se je na pol poti ustavil in predal tekmo. To je bila njegova običajna ukana: tako je lahko zahteval nov izziv in podvojil vsoto. Za 40 lir je določil skok čez jarek. Gospodar in mladenič sta ga preskočila enakovredno, čeprav ga je slednji preskočil s salto in požel aplavz gledalcev.

»Izberi katerokoli spretnostno igro, a tokrat staviva za 80 lir!« je predlagal gospodar. Mladenič je izbral prav mene, čarobno paličico. To je bila najljubša predstava mojega gospodarja. Gotovo bo zmagal. Janez me je prijazno stisnil med svoje prste. Prežela me je toplota, ki je nisem še nikdar občutila. Na moj zgornji konec je nataknil klobuk in me začel nežno podajati na svoje prste od mezinca do sredinca. Lahkotno sem poplesavala na njegovem zapestju, komolcu, rami, bradi, ustnicah, nosu in čelu. Nato sem se po isti poti vrnila na njegovo ped. Gledalci so navdušeno ploskali.

Na vrsti je bil moj gospodar. Ko sem poskakovala po njegovih prstih, sem razmišljala, kako bi lahko temu simpatičnemu fantu pomagala. Ko sem prispela na nos, sem se opotekla in padla.

Janez je zmagal. Prijatelji so ga od veselja odnesli na ramenih. Gospodar me je spravil nazaj v zeleno platneno šatuljo. Sploh mi ni očital. V njegovih očeh pa sem vseeno opazila kanček občudovanja.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, marzo 2011)

Kjer bratje so združeni ...

2011-02-27T22:55:00.002+01:00

Čeprav mi po glavi roji milijon misli o cerkvenih strukturah in o Jezusovem Božjem kraljestvu, ki mi gresta vedno manj skupaj; pa o vzporednicah državne in rednovniške oblasti, o tajkunih zunaj in znotraj, o že pozabljeni divji privatizaciji in na sploh o tem, da se sekiram zaradi drugih, je bila hokejska tekma pravi blagoslov neformalnega srečanja sobratov in sodelavcev ... čeprav sem bil samo gledalec, so bili igralci vseeno tako hitri, da je večina fotk hitrostno zmazanih ... ja, kljub temu je lepo biti salezijanec, mogoče še bolj, ker si lahko upornik ...

Skok v zimska dogajanja

2011-02-25T08:03:00.046+01:00

Čeprav daleč od nekdanjega sveta in v čisto drugih vodah, sem se za en dan (in noč) znašel med nekdanjimi starimi znanci na belih poljanah Soriške planine in v domu na Koprivniku. Ne prav iz lastne volje, ker bi se mi tožilo po teh časih, temveč zaradi zunanjih okoliščin organizatorjev sem se v tem času znašel na tem mestu, zato tudi za mašo ni treba dati, ker se vračam nazaj ...

Da je med prijatelji vedno lepo, ni treba ponavljati. Program je preizkušen, kakšen del smo sicer spremenili in desko zamenjali za noge, a vse ostalo je teklo po tradiciji. Ja, Šentrupertčani to znajo ... zato Jožetu hvala za "urgentno" povabilo, gospema Miri in Anici za dobrote zelo nadzorovane kuhinje, Juretu za malico, Maji za postrežbo, vsem ostalim pa za svoje mladostne izpade, ki so sicer drugačni, kot sem jih (bil) navejen ...

Don Boskove stvari: talar

2011-02-10T08:06:00.002+01:00

Naredili so me v sobi, polni zvitkov črnega blaga, šivank, škarij in naprstnikov. Krojaška soba je last Andreja Fanellija iz Chierija, uradnega krojača tukajšnjih bogoslovcev. Takoj sem se zavedel, da sem namenjen visoki časti in da moja temna in elegantna barva pomeni odpoved temu svetu in njegovemu ugodju.

Postal bom plot, ki duhovnika ločuje od drugih ljudi. Postal bom stolp dostojanstva in časti, čudežna ograda, kjer bom preživel vse svoje življenje. Obkrožali me bodo resni ljudje, polni molitve in dobrih del, urejeni kot moji gumbi.

Ošabno zadovoljstvo se je raztezalo po meni. Vse to sem že okušal v mislih, ko sem oblačil mladega bogoslovca Janeza Boska. Odel sem ga spoštljivo in častitljivo. A ni šlo vse tako, kot sem si zamišljal. Še več! Namesto v gosposkih salonih sem se znašel v smrdljivih celicah mladinskega zapora. Deležen sem bil žalitev, zmerjanj in pljunkov. »Dobro sem začel,« sem si mislil.

Iz zgodovine
Don Bosko je duhovniško obleko prejel 25. oktobra 1835 iz rok Antona Cinzana, profesorja moralne teologije v bogoslovju v Chieriju in župnika v Castelnuovu pri Astiju. Ob tej priložnosti je dvajsetletni bogoslovec izoblikoval sedem pomembnih sklepov.

Mladi duhovnik pa si je s spoštovanjem in sočustvovanjem znal pridobiti zaupanje mladih zapornikov. Zbogom so postali nasvidenje. Res nisem užival aristokratskega spoštovanja, žepe pa sem imel polne bombonov, čokoladic in tobaka, ki jih je vedno razdelil med zapornike. Čez dan sem velikokrat nespoštljivo zabredel v življenje, ko se je igral z mladimi. V teh trenutkih ni bilo nič pomembnejšega na svetu. Prenašal sem potočke potu, ki so me namakali, vreče apna in peska, ki so me suvali in raztegovali. Na svojem lepem blagu sem zbiral raztrganine mnogih poklicev, ki niso preveč lepo zakrpane. Zadel me je celo metek, ki je na srečo ubogega don Boska le oplazil!

Nikoli ne bom pozabil tisoče majhnih in velikih rok, ki so se me grabile in cufale robove. Z duhovnikom sem delil občutja, kako se je vsem razdajal. Nekega dne je na vztrajanje svoje mame don Bosko nabavil nov talar. Ko sem že pomislil na mirno upokojitev, je don Bosko pretresljivo vzel škarje in šivanko ter me spremenil v črno obleko za staro piemontsko kmetico. Postal sem kostum za gledališko igro, ki jo je napisal za svoje mlade.

Tako se sedaj nahajam na odrskih deskah in uživam drobtine spoštovanja med aplavzi in smehom.

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, febbraio 2011)

Dogodivščine treh salezijancev na popoldanskem sprehodu

2011-02-06T19:55:00.000+01:00

Dva soseda nekje sredi Jeruzalemskih goric sta izkoristila lep nedeljski popoldne in se kratkočasila ob kozarčku belega, daleč stran od žena in otrok, ki tako ali tako niso delali preglavic, saj je dela po hiši dovolj, komunikacijske povezave pa tudi odlične za zaposlitev slednjih ...

In ko sta tako mlatila prazno slamo, ki je ob kozarčkih postajala vedno bolj sveža in polna, sta v daljavi spodaj v dolini uglegala tri pohodnike. Ni se jima dalo ugibati, kdo neki bi to bili, saj je že njihovo na videz brezpotno tavanje po obronkih vinogradov kazalo, da ne to pač niso navadni turisti, temveč salezijanci iz bližnjega Veržeja.

Njhova pot je vodila do Svetinja, nato so se skrili za idilične jeruzalemske gričke in po daljšem času so se zopet pojavili pri Jeruzalemu. Ker jih od tam kar dolgo ni bilo videti med vinskimi trtami, sta si soseda veselo pomežiknila in tudi sama izpraznila kozarčke. Ja, tudi tile salezijanci so krvavi pod kožo in znajo uživati ob vrhunskih okusih dobre kapljice pri še boljših vinotočih, ki jih že dolgo poznajo. SIcer so si pa to zaslužili, saj so prehodili že lep kos goric.

Ko sta tako premišljevala naša dva soseda, se je na sosednjem hribu, kjer je sicer mrgolelo turistov in klasičnih sprehajalcev, tudi avtomobilov je bilo za navadno nedeljo nenavadno veliko, zopet pojavila tista trojica, da se je s ceste takoj spustila pod rob med trte. In spet so se skrili za hribom. Ko sta soseda že skoraj obupala, sta se dve osebi pojavili na bližnjem hribčku. Ni bilo dvoma: spet salezijanca, a tokrat le dva, ki sta se napotila naravnost pod breg k salezijanarci ...

Ne da bi se preveč sekirala za tretjega, ki ga ni bilo od nikoder in ko sta spet posnemala salezijanca tam spodaj pri počitku v zavetju toplega sonca, se je po cesti pripeljal ford. To bo gotovo tretji salezijanec, saj je avto poznan.

A kako se jima je zaletelo v grlu, ko je avto z glavne ceste zavil naravnost v vinograd. Sicer to ni nič posebnega, pot je široka in lepa, če le ne bi bil čas najmanj primeren. Toplo sonce današnjega dne je varljivo, zemlja pa vsaj nekaj centimetrov odtaljena in zato najboljša drsalnica ... Nista se še utegnila razgledati naokrog, ko sta pod hribom zaslišala podivjano tuljenje avtomobilskega motorja.

In spet sta si privoščila predstavo: ford je obstal v blatni zemlji, ravno v tistem delu, kjer je bil košček zemlje čez pot prekopan. In to je bilo dovolj. Ni dolgo trajalo, da so se vsi trije salezijanci, dva nasmejana in eden ne preveč, izza salezijanarce zgrnili okrog avtomobila in opremljeni s korci, deskami, lopatami in še s čim začeli operacijo Odpelji forda.

Težka mora biti njihova tlaka, sta vedno bolj postajala zaskrbljena tudi soseda. Korci so se zdrobili, deske so se drobile in niso prijele, avtomobil pa je bil vedno bolj v blatu, tako kot so bili blatni salezijanci. In ko so na plano privlekli še dvigalko ter jo rinili pod tisti blatni avto, je bilo prvemu sosedu dovolj, saj je vedel, koliko je ura, vzel v roke mobitel in poklical ne preveč nasmejanega salezijanca, keterega telefonsko številko je imel. In prav diplomatsko ga je pobaral, kako in kaj, če se bo kaj oglasil, ker ga je pač opazil, da je zapeljal naravnost v vinograd ...

Ne preveč nasmejani salezijanec je hitro dojel, kam pes taco moli in ga kar naravnost vprašal, če lahko priskrbi kakšen traktor. Tako je prvi sosed namignil drugemu, naj gre domov po traktor, sam pa zajahal kolo in se spustil naravnost v vinograd pod hrib. Če je ne preveč nasmejani saleziajnec zagodrnjal, da očitno sosed opazuje, kaj se dogaja, je drugi salezijanec nasmejano dopolnil, da so se tudi pri sosednji hiši dvignile vse rolete in odgrnile vse zavese. Za take mirne kraje je to pač dogodek, ki ga vsak rad pogleda ...

In tako se je sosed na blatnem kolesu pripeljal ves blaten do treh salezijancev, kmalu pa je priropotal tudi traktor. Skupaj so naredili načrt reševanja, zaman iskali kljuko na avtomobilu (je pač ford) in ko je niso našli niti pri orodju, se je prvi sosed kar peš podal domov in privlekel s seboj vse kljuke svojih avtomobilov. A nobena ni bila prava (spet ta ford), so verigo zapeli za podvozje in na traktor ter avto ritensko potegnili čez prekopan kos odtajane zemlje in dalje po ovinku vse do vrha do ceste.

In ko se je sonce ravno namenilo spustiti za gorice daleč v daljavi, so srečni, a blatni, prispeli do soseda, ki je vse povabil na kozarček belega. Tokrat se je tudi ne preveč nasmejani salezijanec nasmejal ...

Sol in luč

2011-02-05T20:20:00.002+01:00

Zgodnje februarski popoldan nekje med reko in železnico ... v teh očiščevalnih časih za mojo ljubo ustanovo kao Jezusa Kristusa, ko ne pomaga nobena beseda več ... a vseeno boli, boli toliko bolj, ker nekateri še kar niso spregledali, da je človek pomembnejši od denarja, betona in železa ... naj Bog še nasuje malo soli v rane, da se ne bodo zagnojile ... in pošlje luč, ki bo pozdravila te rane ... hm, zelo primerna aktualizacija evangelija za jutrišnjo 5. navadno nedeljo ...

Don Boskove stvari: ura

2011-02-03T11:18:00.001+01:00

Tik, tak, tik, tak, tak … Nikoli ne bom izvedela, če sem v svojem življenju natančno kot kaka švicarska ura merila čas ali pa so moji koleščki dajali ritem srcu tega mladega duhovnika.

Spoznala sem ga na dan njegovega posvečenja. Bila sem najdragocenejše darilo. Bila sem čudovita žepna ura tistega časa: iz ohišja nerjavečega jekla na čvrsti verižici. Istega dne me je položil v notranji žep svojega talarja. Pristala sem blizu njegovega srca. Tu sem preživela svoj čas in svoje življenje.

Tik, tak, tik, tak, tak … Z njim je bil vsak trenutek Božji dar. Narekovala sem reden in neizprosen ritem. Zaradi tega je vedno hitel in iznajdljivo skrbel za svoje mlade, ki so kljub mladosti že preveč poznali bolečino in trpkost življenja.

Tik, tak, tik, tak, tak … Ko sem ga slišala govoriti z resnimi in težkimi ljudmi, sem vedela, da me bo potegnil iz žepa in me pogledal. Ko pa je bil z mladimi, je name kar pozabil. Večkrat je med kako igro začel teči. Takrat sem izkoristila njegovo vnemo in kljub pripeti verižici skočila iz žepa, da bi se vsaj na skrivaj nagledala te mavrice veselja, ki je vladalo v Oratoriju.

Tik, tak, tik, tak, tak … Prisostvovala sem tudi najhujšemu dnevu njegovega življenja. Bilo je poleti. Vročina je pritiskala in izčrpavala. Že nekaj tednov sem ugotavljala, da utrip njegovega srca in reden. Nenadoma se je zgrudil. Odnesli so ga v sobo in položili na posteljo ter poklicali zdravnika. Njegov srčni utrip je bil vedno bolj nepravilen in medel.

Iz zgodovine
Julij 1846. Don Bosko se je pod težo dela in skrbi zgrudil. Huda bolezen ga je pripeljala na rob življenja. Mladi v Oratoriju so zanj izmenoma neprenehoma molili in se postili, dneve in noči. Ko je don Bosko ozdravel, so ga zmagoslavno in neizmerno srečni pozdravili. Don Bosko jim je preprosto dejal: »Prepričan sem, da mi je Bog povrnil življenje zaradi vaših molitev, zato ga darujem vam.«

Tik, tak, tik, tak, tak … Dobro vem, kako pomemben je močan in reden ritem za življenje. Ko sem videla zdravnika žalostno zmajati z glavo, duhovnika s svetim oljem in materine solze, sem pomislila na najhujše. Oratorij je ovila težka megla stiske. Žarki veselja so poniknili. Mladi so molili noč in dan.

Tik , tak, tik,tak, tak … Čez nekaj tednov je don Boskovo srce le ujelo pravi ritem. Tudi sama sem se uravnala. Ozdravel je in se vrnil med svoje mlade. Tedaj je napravil slovesno obljubo: »Vsaka minuta mojega življenja je za mlade.« Postala sem tiha pričevalka njegove izpolnjene obljube. Imela sem čast beležiti vsako minuto njegovega čudovitega življenja za mlade.

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, gennaio 2011)

Don Bosko meče kamenje

2011-01-31T00:24:00.002+01:00

Iz don Boskovega cvetnika

Jože Frellino, pisar na sodišču v Pavii, je leta 1912 »v potrditev prepričanja, da je imel don Bosko svoje mlade vedno pred seboj in jih je nevidno odvračal od slabih namenov, v tem primeru zelo občutljivo«, pripovedoval naslednji dogodek, ki se je pripetil med njegovim bivanjem v Oratoriju leta 1870.

»Zadnjo soboto karnevala smo s tovariši Boerom, mislim da Camagno in Henrikom Ciriom načrtovali pobeg iz Oratorija med večerno spovedjo, da bi si ogledali karnevalsko povorko. Za izhod smo izbrali ozek prehod med hišo Coriasco in cerkvijo, kjer so bila ravno v teku gradbena dela. Z lahkoto smo premagali prvo ograjo iz desk, saj je v njej ena manjkala. Tovariša sta preplezala tudi drugo ograjo, mani pa ni uspelo, čeprav ni bilo težko.

Ob tem sem se, ne vem kako, znašel sredi prostora, nasproti okna, ki je dajalo svetlobo v cerkvene katakombe. Tedaj je od nekod priletelo nekaj kamenja, ki so glasno zaropotali po tlakovanih tleh, a me nobeden ni zadel. Vprašujočim tovarišem na drugi strani sem prestrašen odgovoril, da ne morem preplezati in da name leti kamenje. Nisem zvedel, ali so tudi oni slišali ropotanje padajočega kamenja, saj se o tem nismo menili; so se pa vrnili in na pobeg nismo več mislili.

Nihče nas ni videl pri plezanju čez ograjo in nihče od nas se tega ni spovedal pri don Bosku. A kljub temu me je čez nekaj dni zaustavil in me ob besedi na uho, kar je imel navado početi, vprašal, če sem tedaj pobegnil. Odgovoril sem mu, da ne in pustil me je naprej.«

(prim. Memorie Biografiche, X, 109)

Zgodnje sonce in mrzla burja

2011-01-24T23:21:00.025+01:00

Kaj je lepšega kot podati se na morje, stran od tega norega sveta. Dolga, a zanimiva pot me je vodila po sosedovih avtocestah. Bolj ko sem se pomikal proti jugu, večja je bila snežna odeja, večje so bile cestne omejitve in vedno pogosteje sem srečeval snežne pluge. Ko sem že zagledal morje, je sunek vetra pretkano skušal prevzeti nadzor nad vozilom, tako da sem imel čisto bele členke na prstih, s katerimi sem krotil od vetra podivjani volan.

A splačalo se je. Trajekt je zaril v Jadran in valovi so se poigravali z lahnim vetrom, ki je bril skrite obraze domačinov, ki so hiteli iz šole in dela nazaj domov. Morski zrak in klima razbremenita mračne misli in težko srce. Čeprav so sv. Frančiška Saleškega, ki danes goduje, vzeli za svojega tako don Bosko kot t. i. katoliški časnikarji, pa je ta možak v svojem času opravil božje delo tako, kot je treba. Duhovnost za vse, vsakemu po svoji vlogi in vrsti ... danes pa smo na to pozabili. Namesto da bi duhovniki darovali daritve, da bi menihi molili ob najbolj nemogočih urah, da bi se matere in možje posvečali vzgoji in preskrbi družine, je vse obrnjeno na glavo. Duhovniki se gredo gospodarstvenike, menihi menedžerje, starši rinejo v njim nemogoče duhovne tokove, ki jih trgajo od tega sveta kot sesalec trga novo življenje iz maternice.

Zgodnje zeleni otok počiva, domačini pa pridno nabirajo drva za ogrevanje. Mir in spokojnost se na trenutke prelivata v izumiranje. Malo otrok, izseljevanje (na celino) in osamljena starost so kar skupni elementi sodobne družbe.

A stopanja po mehkih lišajih med zeliščniimi rastlinami in oljkami, skritimi med kamnitimi gmotami, pač ne doživiš na "drugi strani". Tu se skriva prvinsko življenje, se napaja in čaka ...

Kakorkoli že, težko je v tem času ohranjati svobodo duha. Božjemu Duhu ne dajemo prostora za ustvarjanje, temveč ga vztrajno predalčkamo v ustaljene strukture. Zunanji okviri, notranje stiske in blokade so tisti mlinski kamni, ki jih vlečemo skozi svoje življenje. Nekoč smo se učili, da je Bog drugače drugačen od vseh drugih stvari, mi pa smo črne ovce že, če smo samo drugačni. Kako naj potem posnemamo Boga? Je to sploh mogoče? Biti drugačen in biti uokvirjen v varni strukturi?

Pozno popoldanski sončni žarki so se prebijali skozi mrlzo burjo. Bili so drugačni kot v visokem poletju, ko se jim vsi radi pokažemo.

Lov za zlato lisico

2011-01-16T23:44:00.033+01:00

Lep sončen dan je s Pohorja dokončno pregnal Zlato lisico in ko smo s sobrati liturgično použili dobrega kozlička, ki gotovno ni kaj veliko zaostajal za drvečo lisičko, sva se z Jožetom odpravila na pot. Čeprav sva si cilj zadala precej dlje, pa sva zavila na Boč.

Moja zadnja pot nanj je vodila pred davnimi časi, ko sem še gulil klopi v novoštiftni osnovni šoli. Če se prav spomnim, je bil to sploh moj prvi izlet tako daleč. Zdaj saj vem, katero učiteljico kriviti za to potovalno žilico ...

Jože se je zapodil po stmem pobočju, kjer je ljudi kar mrgorelo, meni pa "dihala" niso dala, da bi tako podil. Kmalu sva upočasnila in se dvignila na dogledno višino, kjer sva ugotovila, da ni nikogar več. Mimo Balunjače in Špelcine votline sva prišla do vrha, ki se je še kopal v soncu. Pot nazaj je bila lažja in šele sedaj sem odkril, kam jo je pobrisala zlata lisica. Prav zvito se je kopala v zlatem soncu, ki je zahajalo za zahovnimi gorami ... odkrila pa sva tudi, kje so se zgubili in zopet našli ostali pohodniki: prav vsi so zavili na boljšo pot do koče pod Bočem sredi poti. A vrh je le vrh, kljub naporom.

Ker se povsod najdejo dobri ljudje, sva se ustavila še na izletniški kmetiji, kjer so nama postregli z dobro domačo malico in pravo družinsko katehezo. Za tak verouk ni treba biti učen, dovolj je biti pameten ...

Daleč so Andovci

2011-01-08T21:25:00.045+01:00

Čas je ne za spremembe, temveč za izvršitev sprememb. Pohodna pot Budinci - Andovci je kot nalašč za to. Se vam ne sanja, kje to je? Tudi meni se ni, ko sem pristal na tokratno pohajkovanje. Čez Goričko smo se podali do nekdaj železne meje z Madžarsko in zavili v Porabje. V toplem vetrovnem vremenu med kakimi 300 pohodniki smo se morali najprej spopasti z - blatom, ki nas je spremljalo na vsakem koraku in nas zaznamovalo vse do zanje plati.

A bolj kot to me je prevzela najsevernejša točka Slovenije, pa "mali Triglav" v Andovcih, predvsem pa vidna in otipljiva revščina teh krajev. Zaraščena polja, stare, neobnovljene hiše in makadamske ceste, ki vodijo do/od slovenske meje, so kazalci, kako država skrbi za narodne manjšine in njihovo kulturo.

Prijaznost domačinov, pogostitev slovenskih Krpanov s te in one strani meje, žive jaslice in še kaj pa bodo tod gotovo umrle zadnje, če ne bomo vsi (p)ostali zavedni, da so naše meje pomembne, ne zaradi zapiranj in razdiranj, temveč zaradi vrat v svet, ki si jih lahko odpremo sami, ne le trkamo in čakamo ...

Trije kralji s svojimi darovi

2011-01-06T18:15:00.000+01:00

Bodimo konkretni. Le kako pametna sta bila Jožef in Marija, da nista "unovčila" darov kraljev? Hm, mogoče pa! Prodala, pa zajedla in zapila, nabavila blaga in druge kramarije, ki je niti tedaj v tistih koncih sveta ni manjkalo, nato pa živela dalje kot reveža v tarnanju in vsakodnevnem preživljanju ... Kar bi bilo čisto možno, glede na to, kako sta vzgojila sina v svojeglavega popotnika ...

Ali pa tisti modri niso prinesli bogvekakšne dragocenosti razen firbca in lepih besed, ki je v tistih časih bilo pridržano ljudem z dolgim jezikom, dandanes pa to za nas opravijo mediji ... Je pa zato logično, da so glas o Novorojenem v neki votlini kaj hitro raznesli naokrog in "mit" je bil rojen. Pa za take stvari ni treba v svete kraje, to je znano tudi našim krajem in kulturi ...

Kakorkoli, če dodam za šestnajstino gorčičnega zrna vere in v tej luči še enkrat prislinim k obisku modrih kraljev, potem se mi zdi, da je to logičen začetek Jezusovega vstopa na "sceno", še bolje, Božjega dotika človeške domišljije in pameti. In tudi čas je kar pravi. Čeprav je Bog trideset let masiral mojo misel, še vedno ne bom dojel naslednjega Jezusovega prihoda na "sceno". Ta norec, mi kljuva v glavi ...

Escola bonita

2011-01-01T12:00:00.035+01:00

Kako bi mogel novo leto pričeti drugače kot z mislimi v Angoli? Pa ne samo v mislih, ko že sam ne morem tja, pa sodobna sredstva omogočajo, da lahko prisluhnem pesmim otrok iz Vila Mornese v Luandi ...

Izdan CD Escola bonita z njihovimi pesmimi mogoče ni nič posebnega za nas, ki ne razumemo jezika, poslušamo sofisticirane in izbrušene zvoke ter glasove svetovno znanih umetnikov, a kdor pozna ozadje, potem lepa maska ne pomeni prav nič ... Mladi Angolci so lahko ponosni na svoj dosežek. Preproste "šolske" pesmi opisujejo in učijo otroke na poti odraslosti ...

Kakšna cedejka se tudi da dobiti, sploh za tiste, ki to ozadje poznajo in vedo, koliko napora je potrebno za tako medcelinsko sodelovanje. Za lažje spremljanje so v spodnji digitalni knjižici tudi besedila pesmi, ki ob samem CDju niso izšla. Razlog: vsem dober izgovor - recesija.

Nasmejano novo leto vsem!

Ob božičnem drevescu

2010-12-30T14:49:00.038+01:00

"Žlahta strgana plahta", pravi slovenski pregovor in v preteklih dneh je bil čas, da sem jo malo pošival ... Obiskal sem brata v meni do tedaj malo poznanem mestu v severnih krajih, kjer bolj ali manj pridno služi denarce.
Šele kasneje sem zvedel, da si to mesto deli primat, da je kot prvo na svetu postavilo božično drevo! Davnega leta 1200 in še nekaj ...
Bolj kot to so mi do kosti segale nizko nizke temperature in vsakodnevni mestni vrvež, ki se kljub snegu in mrazu nikakor ni zdel umirjen in zamrl.
Še obisk maše v popolnoma nerazumljivem jeziku je bil nadvse zanimiv dogodek, nato pa se je kot pravi agape nadaljeval v kakem izmed lokalov med večinoma samimi neznanci, računalniškimi zagrizenci, programerji in podobnimi, zame ozko usmerjenimi osebki. A ko je beseda dala besedo, sem ugotovil tudi svojo ozkost in začuda veliko skupnih točk s čipi in vezji ter programi in mojim poznavanjem duhovnega sveta.

Jezus je med nami!

2010-12-24T12:00:00.000+01:00

Majica na grobu, dan pred božičem

2010-12-24T08:00:00.001+01:00

Begunsko pokopališče

Koliko grobov, koliko kupov zemlje, brez imen. Ob njih leži kakšen predmet pokopanega otroka: raztrgane hlače, par raztrganih sandal, pločevinka, ki je služila za kozarec …

Na enem izmed tistih grobov leži don Boskova majica.

Tovariši so izpolnili obljubo: »Tudi tebi bomo dali don Boskovo majico.« To je Malitov grob.

Puščavski veter

Mogoče kdo nekje daleč ponavlja njegovo ime: »Malit, Malit.« Mlado življenje, uničeno zaradi sovraštva.

Puščavski veter žvižga med otroškimi grobovi, ki so po tolikšnem trpljenju tu našli mir.

Zakaj ti grobovi? Zakaj toliko trpljenja nedolžnih in pozabljenih žrtev? Puščavski veter bo na te grobove nanesel pesek in jih zakril. Spomin na te otroke bo za vedno izginil.

Zato sem zapisal Malitove in Tut-Bakove dogodke, videl sem njuna grobova, jokal sem s preostalimi, poznal sem njihovo trpljenje …

Vincenzo Donati sdb

V bolnišnici, 2 dni do božiča

2010-12-23T08:00:00.003+01:00

Malit

S trnjevimi vejami Malit odganja jastrebe, ki se zaganjajo v truplo njegovega tovariša. Sleče mu majico in jo natakne na trnjevo vejo.

»Gotovo je otrok,« ponovi misijonar in še nekajkrat pogleda skozi daljnogled.

»Brez dvoma je v puščavi zgubljen otrok … življenje je potrebno rešiti.« Nato je odločno ponovil: »Prijatelji moji, tistega otroka moramo rešiti. Turkanski otrok se v puščavi ne izgubi. Tisti otrok išče kakumsko begunsko taborišče in je zašel … moramo ga rešiti.«

»Kako pa?« »Smo blizu Lodwarja. Tam je majhno letališče in tam je tudi policijska postaja, ki bo lahko pomagala pri iskanju in reševanju otroka.«

Misijonar

»Oče, pokvarili nam boste izlet!«

»Kako je ta misijonar nadležen!«

»Pa tako poročno potovanje!«

»Kaj pa moje geološko raziskovanje?«

»Še tega nam je treba … sem vedel, čim manj opravka s farji!«

A misijonar vztraja. »Kaj ne razumete, gospoda, da je otrokovo življenje bolj pomembno od vaših programov?« Obrnil se je k pilotu: »Prevzamem vso odgovornost. Pristanite v Lodwarju.

Ko so pristali, misijonar odhiti na policijsko postajo. »Za tistega izgubljenega otroka morate poslati helikopter,« pokliče v glavno pisarno vojaškega letalstva.

»Vojaški helikopterji niso namenjeni za civilno uporabo.« »Ampak otrok bo umrl, če ga ne bomo takoj rešili!«

»Imamo pravila.« »Naj vrag vzame vaša pravila! Ne, oprostite mi, prosim, da ne vem več, kaj govorim. Ali imate otroke?«

»Seveda.« »Torej odločite kot oče in ne kot poveljnik!«

V bolnišnici

Malit leži v postelji, obdan z mnogimi otroci. Uspeli so ga rešiti in ga odpeljali v bolnišnico begunjskega centra.

Zaprtih oči nerazumljivo in nerazločno premika ustnice in izgovarja zmedene besede. Otroci tiho sočustvujejo z njim. Naenkrat odpre oči in se zagleda vanje.

»Malit,« pravi eden izmed njih, »vsi smo Dinka, tako kot ti! Kmalu boš lahko šel z nami v begunski tehnični center, kjer se boš naučil kakega poklica … Vidiš naše majice? Na njem je don Boskova podoba. To je don Boskov tehnični center.«

»Videl boš, da se imamo skupaj lepo. Čim prej ozdravi!«

»Tudi tebi bomo dali don Boskovo majico.«

Tragedija v puščavi, 3 dni do božiča

2010-12-22T08:00:00.002+01:00

Nazdravljanje s šampanjcem

Turisti v hotelu nazdravljajo. Na razsvetljenem vrtu hotela goste razveseljuje glasba nekega orkestra.

V puščavi Kakuma si vročičen Tut-Bak vlaži ustnice z blatno vodo in zaman odganja žejo.

»Na zdravje! Jutri gremo! To bo nekaj posebnega … uživali bomo v lepoti in skrivnosti puščave. Lahko noč vsem … se vidimo jutri!«

Na letališču Wilson

Letalo družbe Bruce je pripravljeno za vzlet nad kakumsko puščavo. Potniki so pripravljeni za pot. Iz zvočnikov se po majhnem nairobiskem letališču razlega zadnji poziv.

Druščina je že zaključevala z vkrcanjem, ko jih z rahlo zamudo dohiti še zadnji potnik: bradati misijonar.

»Oprostite za zamudo!« »Kam pa greste, oče?« »V Kakumo. Tam se nahaja otroško begunsko taborišče.« »Afrika je polna beguncev …« »Le kaj počnejo afriške vlade?« »Kakšen obup …«

Tragedija v puščavi

Tut-Bak leži v senci skale z visoko vročino. Malit ga neprestano gleda. Prigovarja mu: »Tut-Bak, Tut-Bak!« Jastreb na nebu prvič zaokroži. »Tut-Bak, Tut-Bak,« vedno bolj kriči Malit, ne da bi mu ta odgovoril. Tut-Bak je umrl.

Letalo se ob zori dvigne pod nebo. »Čudovito! Kakšna puščava! Kako lepo! Poglejte tam dol peščeno ravan, iz katere štrlijo skale,« komentira geolog Vernor.

»Kako romantičen kraj,« dodata novoporočenca. »Nekdaj se prvinska ljudstva niso bojevala … z življenjem v puščavi se vdihava mir.«

Medtem ko gospod Sack v roke vzame svoj fotografski aparat, gospod Smith z daljnogledom preiskuje puščavo. Nato poda daljnogled misijonarju in mu reče: »Poglejte še vi! Poglejte, kako lepa je puščava!«

Misijonar vzame daljnogled in opazi premikanje … zdi se mu otrok …

Voda Peròt, 4 dni do božiča

2010-12-21T08:00:00.007+01:00

Hotel Serena

Na odlični lokaciji, na vrhu griča, stoji eden najboljših hotelov v Nairobiju, hotel Serena. Vedno je poln tujih turistov. V razkošni sprejemni dvorani se skupina angleških turistov pripravlja na letalski izlet do puščave na severu dežele.

Antropolog Smith z ženo je prišel na preučevanje plemena Turkana. Mister Vernor srka viski skupaj z nekim geologom, ki prav tako potuje z ženo. Dolgin z neurejeno frizuro je mister Sack, fotograf, svobodni umetnik. Želi si posnetkov puščave. In tu je še sveže poročeni irski par, ki je prišel na poročno potovanje.

»Kakšen dolgčas, ko čakamo na izlet.« »Let bo šele jutri zjutraj. Danes zvečer pripravljajo pop koncert. Bomo videli, kakšen bo.« »Čakanje vedno dolgočasi.«

To so pogovori turistov, medtem ko se …

Zgubljena v puščavi

… Malit in Tut-Bak s poslednjimi močmi prebijata po puščavi. »Tukaj bova skupaj umrla!« pravi Malit. »Ne, skupaj nama bo uspelo!« mu ugovarja Tut-Bak.

»Jaz sem Dinka, ti pa Nuer. Najini plemeni sta se vedno bojevali … sedaj pa si pomagava!«

Nenadoma Tut-Bak, ki je do sedaj vedno spodbujal in podpiral Malita, omahne in pade. »Tako sem utrujen! Ne morem več.« Obleži na tleh. »Kaj ti je?« »Nič. Žejen sem, utrujen …«

Sleče si raztrgano majico. Iz rane se cedi sveža kri. »Žejen sem, žejen,« mrmra Tut-Bak. »Počakaj. Mogoče kje najdem malo vode.«

Voda Peròt

»Prinesite mi vodo Peròt,« zasopiha gospa Corboisier iz naslonjača v sprejemni dvorani hotela Serena. »Kako je vroče, kako sem žejna. Ta Afrika!«

»Sorry, madame!« se oglasi natakar, »vode Peròt nimamo. Lahko vam prinesem limonado, mineralno vodo ali sveži pomarančni sok …«

»Hočem Peròt! Ali ne razumete? Kako nimate vode Peròt? Ste poponoma neorganizirana dežela!«

Malit se je zvlekel na dno posušene reke. S kopanjem v suho dno bo gotovo našel kaj vode. A nima moči.

Mimo pride turkanski deček s čredo koz. Takoj ugane Malitovo željo. Ponovno se oddalji in prispe na kraj, kjer je našel nekaj vode, da je napojil živali.

Na dnu je še ostalo nekaj blatne vode, ki jo zajame v zarjavelo konzervo. Vrne se do Malita in mu jo poda.

»Tut-Bak, pij! Našel sem vodo!« Tut-Bak naredi požirek blatne vode.

Rane, 5 dni do božiča

2010-12-20T08:00:00.005+01:00

Rane

Stekla je nazaj v sobo, kjer so jedli in pretresljivo kriknila: »Kristjana sta!« Oče jo je takoj utišal: »Pusti ju jesti in pusti nas jesti!« Fatima je obstala pred fantoma, ki sta začela jesti in ju žalostno gledala.

Prišel je tudi Alì. Opazil je krožnik s hrano, raztreseno po tleh, odšel in se vrnil z novo hrano ter jima jo ponudil. »Stavim, da sta kar precej hodila,« je Alì zamrmral Fatimi v arabskem jeziku. »Ja, precej,« odgovori Tut-Bak. »Znaš arabsko?« vpraša Alì. »Nekaj.« »Od kod pa sta?«

Tut-Bak in Malit v nekaj besedah opišeta njuno zgodbo.

Malit je zaradi obnemoglosti kmalu zaspal in Fatima je opazila, da so njegove noge polne ran. Poklicala je svojo mamo. Prinesla je skledo z vodo, fantu umila noge, jih namazala z oljem in jih povila.

»Mama, ta potrebuje sandale!« vzklikne Alì. Hitro steče proč in se vrne s parom sandal. »Toda ti so vendar od tvojega brata.« »On nima ran na nogah,« ugovarja Alì.

»In ti, vpraša mati drugega, »kako se počutiš?« Tut-Bak sleče razcapano majico in na boku se pokaže odprta rana. »Oplazil me je izstrelek,« je zamrmral.

Mama je očistila rano in jo povila, medtem ko sta Alì in Fatima tiho opazovala.

»Kako lepo je imeti mamo,« še zamrmra Tut-Bak. »Je ti nimaš?« vpraša Fatima. »Ubili so jo.«

Nevaren beg

Naslednje jutro … Pred hišo častnika Mahmuda, Alìjevega in Fatiminega očeta stoji vojaški džip.

Temno je še. Častnikova žena je zbudila otroka in ju pospremila do vozila. Častnik je vžgal motor in živčno dejal ženi: »Pohiteti moramo!« Žena fantoma komaj še utegne podati posodico z vodo in hrano.

Alì in Fatima pozdravljata fanta. »Te boli?« vpraša Tut-Baka. Ko opazi, da Malit ni nataknil sandal, želi izvedeti, zakaj.

»Niso moji.« »Saj sem ti jih vendar dal.«

Alì steče po sandale in mu jih ponovno prinese.

»Gremo hitro, preden se naredi dan,« vztraja oče. Stopi na plin in vozilo se oddalji. Fanta sta skrita zadaj v džipu, pokrita s platnom, da ju ni moč opaziti.

»Mama,« Alì sprašuje mamo, »kam ju oče pelje?« »K njunima mamama.« »Dejala sta mi, da nimata več mam!«

Pri vojaški zapori pred mejo Mahmud hitro opravi. »Inšpekcijski pregled.« Fantoma je že prej dejal: »Ko ustavim pri zapori bodita popolnoma pri miru in tiho.«

Ko je prispel do kenijske meje, je častnik ustavil vozilo in dejal: »Na varnem sta! Pojdita do begunskega taborišča v Kakumi. Vso srečo!«

Kristjana sta! 6 dni do božiča

2010-12-19T08:00:00.004+01:00

Alìjeva družina

Alìjev oče, vojaški častnik, je premožen musliman. Ima sedem otrok. »Kje pa je?«, vpraša ostale za mizo, ko opazi, da ga ni. Sestra, ki je vedela, kaj se mu je pripetilo, je iskreno razložila: »Učitelj je Alìja kaznoval, ker ni znal zrecitirati verzov iz Korana in ga je zaprl v temno luknjo.« Alì se je pojavil izza vogala in smeje se vzkliknil: »Alì je tukaj!« Mama je med tem fanta peljala v neke vrste kolibo na vrt za hišo, kjer so imeli shranjeno vrtno orodje. »Tukaj si spočijta,« je dejala žena, »prinesla vama bom hrane.«

Fatimino dobro srce

Prišel je čas obeda in Alìjeva družina se je zbrala skupaj. Vsak je z roko zajemal hrano z velikega krožnika na sredini. »Kako pa si prišel ven?« je oče vprašal Alìja. Alì je pomežiknil sestrici in se nasmejal.

»Pripeljala sem dva onemogla fanta in ju nastanila v vrtno uto,« je mama sporočila vsej družini.

»Mama, ali jima lahko nesem hrano?« vpraša Fatima. »Seveda, Fatima, nesi jima hrano! Tudi prerok Mohamed, naj bo vedno slavljeno njegovo ime, pravi, naj bomo vedno usmiljeni z romarji.«

»In … če so kristjani?« ugovarja eden od večjih sinov. »Danes je imam v mošeji dejal, da če se pogani ne spreobrnejo, jih moramo pokončati …« Oče ga je resno prekinil: »Seveda, ubiti … ubili smo jih že preveč! Komu pa koristi sudanska državljanska vojna? Že dvajset let se bojujemo in vlada kriči:'Zmaga!' … Dejansko pa se širi beda, opustošenje, vedno več je otrok brez družin …«

Žena ga plaho opomni: »Pazi, kaj govoriš. Nevarno je. Povsod se nahajajo vohuni.«

Služabnik, ki se je potikal po sobi, je ob teh besedah hitro odšel. »Fatima, nesi to hrano otrokoma,« doda mati, »pojdi s služkinjo Zeinab.«

Kristjana sta!

Fatima je vstopila v barako, sledila ji je služkinja. Z nasmehom je pred fanta postavila krožnik s hrano. Služkinja, ki se je prav tako sklonila s krožnikom, je opazila majhen križ na Malitovem vratu. Spustila je krožnik in zakričala: »Kristjana sta! Kristjana!«

Koranska šola, 7 dni do božiča

2010-12-18T08:00:00.008+01:00

Khalwa

Manyatta se zjutraj spet prebudi. Tukanska družina se odpravi za svojo čredo. Mama s pogledom sledi fantoma, ki s počasnimi koraki nadaljujeta pot.

Pokrajina se spremeni. Na sudanski meji se nahaja majhna muslimanska vas. Sredi naselja se dviga pristna mošeja, pobeljena z apnom, zraven pa krušečih in podirajočih se sten sloni koranska šola (khalwa). Na rogoznici ducat učencev obdaja učitelja, ki z lesene table berejo verze Korana.

»Alì, ponovi na pamet verz, ki sem ga prebral,« ukaže učitelj. Raztreseni Alì se zapleta, zato ga učitelj skrega in opomni: »Dober muslimanski deček se Koran nauči na pamet, moli petkrat na dan, uboga starše in se ne druži z nemuslimanskimi tovariši.«

Alìjev obraz se naježi, zato ga bradati učitelj strogo ošteje. Zapre ga v temno in propadajočo luknjo, v katero prodira svetloba edinole skozi okno, zamreženo z lesenimi palicami.

Malit in Tut-Bak sta onemogla prispela do te muslimanske vasi. Iz minareta se je zaslišal glas: »Alah je velik. Alahova vojska je zavzela mesto Bor in potolkla upornike Osvobodilne vojske.« Na majhnem trgu se odvija običajen ljudski vrvež. Otroka pred mošejo zagledata kad vode in se privlečeta do tja, da bi pila. Uslužbenec mošeje ju nažene: »Ta voda je za umivanje. Pit pojdita drugam!«

Na drugi stani mošeje zagledata lužo umazane vode. Malit in Tut-Bak poklekneta in pijeta, medtem ko se iz notranjosti zasliši imamov glas: »Sveta vojna je eden od stebrov islama … dokler se vsi neverniki ne bodo spreobrnili k pravi veri.«

»Alah je velik,« enoglasno vzklikne množica.

Alìjev pobeg

Alì, zaprt v luknji-zaporu, se razgleda naokrog. Zamreženo okno mu ne vzame poguma. Počasi začne ob lesenih okenskih palicah drobiti zid iz posušenega blata. Kar nekaj časa je kraspal z rokami, a čez čas mu je uspelo narediti dovolj veliko luknjo, da se je izmuznil skoznjo.

Fatima

Ko je tekel domov, je opazil dva tuja fanta, a temu ni posvečal pozornosti. Ob izhodu mošeje sta počepnila in stegnila roke ter prosila za hrano. »Iz ljubezni do Alaha, nekaj hrane!« Mimo je šlo mnogo oseb … mimo je šel tudi trebušast musliman, oblečen v dolgo belo tuniko in oholo zamrmral: »Alah je velik.« Le neka starka je v njune roke spustila kovanec in fanta sta takoj stekla do bližnje stojnice, naložene s hrano. Za stojnico sta na poveznjenem zaboju sedeli dve dekleti, pokriti s tančico. Ena izmed njiju je dečkoma ponudila nekaj hrane. Mimo je prišla neka mama in za roko držala svojo hči. Opazila je dva fanta, kako jesta in ju začela opazovati. »Fatima, greva,« pravi mama. »Mama, poglej ta dva, kako sta suha in utrujena … dajmo jima jesti.«

Pogled na fanta je ganil tudi mamo in pomignila jima je, naj ji sledita. Malo sta se obotavljala. Skušala ju je ogovoriti, a je nista razumela. Tedaj je deklica prijela Malita za roko in se napotila proti domu.

Noč plesa, 8 dni do božiča

2010-12-17T08:00:00.007+01:00

Šotorišče turkanske družine

»Manyatta« se imenuje prebivališče družine plemena Turkana. Na kole napete kože tvorijo okrogel šotor. »Puščavska hiša« se lahko v trenutku podre in se prenese drugam. Običajno jo obdajo s trnjevimi vejami in jo tako zaščitijo pred krvoločnimi zvermi.

»Mama, glej, koga smo našli!« hitijo otroci razlagati mami, nato pa pomolzejo kozo in jima dajo piti toplo mleko.

Ganjena mati na tla razgrne nekaj starih cap, da se otroka lahko uležeta in spočijeta.

Noč plesa

»Tum, tum, tum …« je boben narekoval ritem plesu. Turkanske žene so zdaj vrešče zdaj potihoma prepevale žalostinke, ki so se prenašale iz roda v rod. Plesali so na dnu hudournika. V tišini noči se pesem in udarci bobna razlegajo daleč naokrog. Malit se je prebudil.

»Kaj se dogaja?« sprašuje. »Verjetno tam dol plešejo,« odgovori pravkar zbujeni Tut-Bak. »Slišal sem, da pleme Tukana pleše v nočeh polne lune,« mrmra Malit.

»Se spomniš,« začne Tut-Bak, »ko smo tudi mi plesali v vaših vaseh, v veselih dneh?«

»Nuer plesi so čudoviti!« »Tudi Dinka!« »Pogosto sem udarjal na boben in dajal ritem plesu.« Še vedno so se slišali udarci na boben in pesem. Se ti ne zdi kot sanje?« Malit sprašuje bolj sam sebe.

»Ko bo konec vojne, bomo spet plesali,« Tut-Bak hrabri tovariša. »Ne, videl sem, kako so vojaki ubili mojo mamo in sestre, kako bi lahko plesal? Zakaj se je vse to zgodilo … zato, ker so ljudje hudobni. Vsi muslimani so hudobni.«

»Ne, Malit! Se spomniš Hameda, sina muslimanske družine v naši vasi? Se ne spomniš, kako radi so naju imeli njegovi starši? Hamedova mama je ob zaključku ramadana tudi nam kristjanom vedno postregla s sladkarijami. Se spomniš?«

»Seveda se spomnim! Hamedova mama je bila zelo dobra. Za božič nam je voščila … če bi bili vsi muslimani taki …«

Ponovno je zavladala tišina. Odmev pesmi se je oddaljeval vedno bolj pridušeno …

Fanta iz puščave, 9 dni do božiča

2010-12-16T08:00:00.012+01:00

Alìjevi sandali je naslov zgodbe, ki je resnična in se je zgodila pred leti. Zapisal jo je salezijanski misjonar Vicenzo Donati, ki trenutno deluje v Sudanu. Mogoče me bo v teh, velikokrat romantično opevanih dnevih pričakovanja nekoliko prizemljila in odprla v daljno resničnost, ki pa je bolj otipljiva kot lep jaslični prizor ...

Fanta iz puščave

Oblečena v raztrgane cape se borita s puščavskim peskom. Veter ju s peskom biča v obraz. »Daj, Malit, pogumno, še malo …« Malit, majhen deček iz plemena Dinka, je na koncu moči. Sesede se na pesek. »Malit,« vztraja njegov tovariš iz plemena Nuer, »tako dolgo že potujeva, toliko težav sva že premagala, tako blizu cilja sva, kako se lahko prepustiš smrti? Daj, Malit, še malo!« A Malit besed svojega tovariša ni več slišal. Le zašepetal je: »Kje so drugi?«

Pohod

Na tisoče sudanskih otrok je iz Etiopije začelo dolg pohod v Kenijo. V dolgi državljanski vojni so pobegnili iz porušenih vasi južnega Sudana. Afriška plemena so se v osvobodilni vojni borila proti vodstvu v Kartumu, ki je z uvajanjem islama prepovedoval njihovo afriško istovetnost.

Mladi begunski val je iz Sudana prispel v Etiopijo. A tudi etiopska vlada je postavila brezpogojno zahtevo: takoj zapustiti Etiopijo.

Kam torej? Morje otrok se je napotilo proti puščavi na severu Kenije. Dolg in mučen pohod je vodil navidezni vojskovodja: duhovnik Benjamin Madol. Pohod se ni nikoli končal. Raztrgani in lačni otroci so ob robovih cest umirali v desetinah, zapuščeni od tovarišev, ki so hiteli naprej … Preživeli so prispeli do obrežja reke. Etiopska reka Baro je zaradi dežja močno narasla. Reke razen plavanja ni bilo mogoče prečkati, sledila jim je vojaška hunta in streljala nanje.

Oče Benjamin se je vrgel v vrtinčaste valove in preplaval do sosednjega obrežja, sledili so mu večji in pogumnejši otroci. Manjši so obotavljivo tekali po obrežju, a druge poti ni bilo. Na stotine otrok je svoj grob našlo v vrtinčastih valovih Bara. Premraženi in izmučeni preživeli so pot nadaljevali skozi blatna polja, bili so sredi deževne dobe. Na poti smrti so se hranili z listjem dreves in travo.

Prispeli so v puščavo na severu Kenije: vročina, žeja, izčrpanost … vsak dan je pot nadaljevalo manj otrok. Mali Dinka deček, Malit in dolgin Nuer, Tut-Bak, sta bila ostanka tega ogromnega proloma.

V turkanski vasi

»Malit, prišla sva! Tam daleč vidim vas plemena Turkana … še malo in bova rešena.« Tut-Bak opogumlja malega Malita. Pomaga mu vstati in skupaj se privlečeta do posušenega kanjona sezonskega hudournika. Da bi se povzpela iz njega, nimata več moči in onemoglo ležeta na zemljo.

Na dnu hudournika nekaj koz obira redke bilke posušene trave, ki jih pazijo turkanski otroci. Nekdo izmed teh opazi dva onemogla tovariša, kako v razcapanih oblačilih ležita na tleh. Približa se jima in jih radovedno opazuje, dokler se Malit ne zbudi ob pogledu na tega turkanskega fanta prestrašeno odskoči. Tut-Bak skuša tovariša pomiriti in govoriti s Turkanom, a ne pozna jezika. Z gibi in gestami mu dopove, da sta sestradana.

Medtem sta se približala še dva turkanska dečka in ju z gestami povabila, naj jim sledita. A Malit se zaradi onemoglosti ni mogel premakniti. Končno se je pobral, poskušal narediti korak, a je z vso težo ponovno padel na tla. Le s Tut-Bakovo podporo se je vlekel dalje.

Iz groba preko Emavsa v življenje

2010-12-09T23:25:00.001+01:00

Šesti dan v Sveti deželi

Kako pomemben je za človeka prehod v onstranstvo, se opazi v teh svetih, čeprav zmedenih in vihravih krajih. Ponovno smo se podali v cerkev Jezusovega groba in tu imeli tudi zaključno sveto mašo. Zakonca sta svoje zakonske obljube obnovila v Kani, duhovniki svoje duhovniško poslanstvo med mašo v dvorani zadnje večerje, tukaj pa smo svoje zaobljube obnovili redovniki in redovnice. Nič drugega in nič večjega ni in ne more biti razumen razlog naše izbire poti kot le Jezusov klic. Velikokrat ga nismo razumeli, se mu izognili, ga pozabili, a Jezus kliče vsak dan znova … ne k sebi, temveč k ljudem! Ker le tako lahko deluje med ljudmi današnjega časa. Izbral si je težjo pot: premagal je pot križa in groba, danes smo mi njegova pot. In zato nosimo tako veliko odgovornost …

Zadnji dan smo se na poti do letališča v Tel Avivu ustavili še na kraju domnevnega Salomonovega groba in v Abu Goshu, eni izmed možnih lokacij svetopisemskega Emavsa. Vstopili smo v cerkev iz križarskih časov in prisluhnili svetopisemskemu odlomku. Cerkev ni bila razsvetljena, zato se je bralec postavil v soj naravne svetlobe, ki je medlo padala skozi eno izmed oken. Ravno ob prebiranju, kako sta učenca Jezusa spoznala ob lomljenju kruha, pa se je cerkev razsvetlila. Ne, nobenega čudeža ni bilo, nič nadnaravnega, le neki menih je prižgal luči, ko nas je zagledal v cerkvi. Pa vendar, toplina srca je bila toliko večja …

Voditelj Gallo je za zaključek še dodal, kako se teologi in biblicisti že stoletja trudijo razvozlati, kam neki je Jezus izginil, ko sta ga učenca spoznala ob lomljenju kruha … nekateri trdijo v nebesa, drugi da je pač duh in je izpuhtel. Menda se je ob tem vprašanju oglasil tudi neki preprost in neuk človek in podal preprost, a moder odgovor: »Kam neki je odšel Jezus? V kruh vendar!«

Še z eno zanimivostjo se moram pohvaliti: prvič sem videl gorčično drevo in gorčično zrno, ki ga opisuje svetopisemska prilika: iz najmanjšega semena zraste največje drevo ...

Po tej šestdnevni izkušnji mi je Jezus postal še bolj človeški, bolj domač. Da ohranim kritičnost, pridobljeno na tečaju, mi je Jezus postal manj cerkven in bolj kraljevski …

Po ulicah Jeruzalema

2010-12-08T23:14:00.002+01:00

Peti dan v Sveti deželi

Praznik Brezmadežne smo preživeli zelo pestro, nabito z obiski in doživetji. Pravzaprav smo se danes podali na pot Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem, njegovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Z očarljivim pogledom na Jeruzalem smo sveto mašo obhajali v cerkvici Dominus flevit, ki se me je najbolj dotaknila pri pridigi. Pa ne zaradi pridige same, temveč zaradi vztrajnega brisanja ali pregledovanja fotk na digitalnem fotoaparatu enega izmed sobratov, ko so se besede pridigarja vztrajno mešale s pritajenim »klikanjem«. Nekako sem imel občutek, kot da Jezusove solze tudi danes »klikajoče« padajo na naše trdo srce in ga mehčajo …

Dopoldanski del smo zaključili v Getsemaniju, kjer so oljke še edine žive priče dogodkov izpred nekaj več kot dva tisoč let.

Popoldne smo Jezusu sledili v ječo velikega duhovnika Kajfa k cerkvi sv. Petra in petelinjega petja. Čeprav je cerkev sodobno in lepo prenovljena, pa ima za svoje temelje globoke jame, ki so služile za vodne cisterne in za ječo. Spustili smo se do tja in občutili vso tesnobo danes lepih in osvetljenih jam. Nato pa smo pri vratih sv. Štefana začeli edinstveni križev pot. Štirinajst postaj po jeruzalemskih ulicah, med trgovci, turisti, trgovinami in barčki … in poželi različne poglede navajenih trgovcev, začudenih turistov, zmrdajočih se mladih do zaničevanja in opravljanja …

Ja, tudi za molitev je potrebna vera, pogum. Lahko je pričevati za štirimi stenami, težko pa je nameniti nasmeh nekomu, ki te pljuva … To je bil moj prvi križev pot, ki ni bil niti malo »duhoven«, a ravno zato tako zelo globok, da sem ga čutil kot kamen v želodcu. Priznam, oči sem upiral v tla in se bolj kot ne skrival v množici naše skupine, a tudi prejel moč, da sem dvignil glavo in uprl pogled naprej, v mimoidoče in dalje po ulicah …

»Ubogi Božji grob!« je vzkliknil nekdo, ko smo prispeli do cerkve Božjega groba. Kraj, kjer ni tišine, ne spokoja, temveč še vedno trajajoče vznemirjenje rimskih vojakov, romarjev, turistov, sprtih cerkvenih varuhov … priganjanje romarjev zaradi navala je tolikšno, da ni mogoče v miru zmoliti niti očenaša. A sem odšel čisto miren, saj je grob prazen … za molitev pa je možnost kjerkoli in kadarkoli …

Zvečer je na hodniku nastalo vpitje in trkanje na vrata. Ves prestrašen sem se potuhnil in čakal, a hrušč in trušč se je še kar nadaljeval. Opogumil sem se in stopil na hodnik, kjer sem zagledal kopico sester, nekaj »naših« iz skupine, nekaj pa meni nepoznanih obrazov. A mi je bilo takoj jasno: na obisk so prišle sestre HMP, ki delujejo v zavodu v Jeruzalemu. In po dolgem času sem spet spregovoril slovensko … s s. Mileno Zadravec!

Se zgodovina ponavlja?

2010-12-07T23:11:00.003+01:00

Četrti dan v Sveti deželi

Dan smo zopet začeli z Marijo. Obiskali smo Ein Karem in si podrobneje ogledali kraje srečanja Marije z Elizabeto in kraje odraščanja Janeza Krstnika.

Sledil je ogled muzeja holokavsta, Yad Vashim, za mnoge kraja grozljivega spomina, kaj lahko človeštvo v svoji zablodi stori samo sebi. V velikanskih podzemnih dvoranah so predstavljeni začetki vzpona nacizma, začetek pregona Judov v posameznih državah, koncentracijska taborišča, zastrupljanja in krematoriji za sežiganje trupel. In o vsem tem pričevanja preživelih …

Dve dvorani sta posebej »kruti«: dvorana imen, okrogla dvorana, kjer so knjižne police in na njih zbrani dosjeji pobitih Judov. Prostora je za 20.000 fasciklov po 300 strani … Druga dvorana pa je dvorana spomina otrok, ko v temi poslušaš imena otrok, njihovo starost in kraj rojstva, ob tem pa se prikaže fotografija, če seveda obstaja …

Odpravili smo se dalje, proti kraju Jezusovega rojstva. Kmalu se je pokazala druga plat Izraela: osem metrski zid z bodečo žico in stražnimi stolpi razmejuje Izrael in nastajajočo Palestino. Zid sredi ulice, med hišami, okoli telekomunikacijskih napeljav je videti prav grozljiv. Betlehem je ujeto mesto, to je čutiti, ko stopiš iz avtobusa. Umirajoče mesto s povešeno glavo in stisnjenimi pestmi, ki veje iz pouličnih prodajalcev, naj pomagamo z nakupi njihovih predmetov. Ali pač rajši kupujemo v Izraelu? Težko vprašanje. Kot da se iz zgodovine ne znamo ali nočemo učiti …

Podoben vtis daje tudi cerkev in kraj Jezusovega rojstva: razdeljen med armensko, grško in katoliško cerkvijo je postal kraj razdora. In tu se je rodil naš Odrešenik! Tik pred vstopom v votlino Jezusovega rojstva je od varuha prišlo povelje, da se moramo ustaviti, saj imajo armenski duhovniki mašo. In v izpraznjeno votlino je privihral mlad mrkogledajoči duhovnik s kadilnico v roki, nekajkrat zaokrožil po prostoru in se priklonil zdaj sem zdaj tja, nato pa odvihral nazaj na površje v cerkev … Pravi šov!

Da bi na tem kraju iskal vero, mislim, da je tu ne bi našel. V te kraje moraš priti z vero, sicer odideš razočaran in izpraznjen. Ena izmed mogočih stvari tukaj je tolažba, kot se je v pridigi v Jožefovi votlini, za lučaj oddaljeni od Jezusove, izrazil Mehičan Hector, ki je prav nazorno opisal, kaj je tolažba.

Zvečer pa me je razočaral težko pričakovani ogled Jerusalem by night. A smo se zapeljali le do izraelskega parlamenta in si ogledali neosvetljeno menoro, oddrveli skozi judovsko četrt do razgledne točke, obisk pa končali na nepomembni promenadi trgovskega centra …

Dež v puščavi

2010-12-06T23:22:00.001+01:00

Tretji dan v Sveti deželi

Zapustili smo Nazaret in Galilejo ter se odpravili proti jugu Svete dežele po jordanski dolini do Mrtvega morja. Vmes smo se ustavili pod goro Jezusovih skušnjav, kjer nas je najbolj mikala restavracija z naslovom »Restavracija skušnjav«, a je bila ura prezgodnja, da bi se zapodili vanjo … nam je pa voditelj spet po »človeško« predstavil Jezusove skušnjave. Dejansko je šlo za odločitev, izbiro metode ali načina njegovega Božjega oznanjevanja. Lahko bi izbral drugačno pot, a ker je Bog Bog nas ljudi, je izbral edino pravo pot: pot do ubogega, do revnega, do človeka.

Smo pa večinoma vsi dodobra izkoristili četrto redovniško zaobljubo, namreč ne pojdi iz nobene trgovine, ne da bi kaj kupil. Ustavili smo se v neki palestinski trgovini z domačimi izdelki in spretni Arabci so nas dodobra oželi na sebi lasten način – z barantanjem. Če sem imel namen kupiti en spominek, sem jih nazadnje kupil pet! Cena: hm, kaj pa vem, zbijati se da, a na zgubi gotovo niso pristali!

Pot se je vedno bolj spreminjala v kamnito puščavo z vedno manj zelenja. Nebo je bilo oblačno in prav nič prijetno se nismo počutili v tako pustem okolju. Nazadnje je začelo deževati in voditelj je presenečeno vzkliknil, da v svojem tridesetletnem vodstvu skupin kaj takega še ni doživel, da bi v teh puščavskih krajih tako padal dež. Končno smo zagledali Mrtvo morje, ki je res mrtvo, saj vsebuje okoli 25 % soli (ostala morja do 7 %). A najprej smo zavili h kumranskim votlinam, si ogledali ostanke naselbine Esenov, sinov Luči, ki so pričakovali Mesijev prihod in znamenito jamo št. 4, kjer so odkrili najstarejše starozavezne tekste doslej in so postali eden najdragocenejših izraelskih zakladov.

Končno je prišlo na vrsto Mrtvo morje. Vreme sicer ni bilo najugodnejše, a kljub temu se je večina previdno podala v slano-blatne valove. Sam sem rajši pomislil na Ankaran ali kakšen košček hrvaške obale, ki je mnogo lepši in prijetnejši, pa še zaplavaš lahko, tako da mi ni prav nič vleklo v to slanico. Še Jezusu ni uspelo narediti čudeža, da bi ga oživil …

Zgodaj popoldne smo prispeli do Jeruzalema in do našega novega doma, grško-katoliškega patriarhata. Jeruzalem je mesto nasprotij. Sveto mesto treh religij, mesto zvonov in glasov muezinov, glavno mesto Izraela, ki ga hoče tudi Palestina … Umiril sem se v maronitski cerkvi pod našim hotelom. Do zadnjega kotička je v živih barvah poslikana z ikonami svetnikov in bibličnih prizorov. Paša za oči in za molitev srca …

Večerni sprehod po Jeruzalemu se je končal pri salezijancih v zavodu Ratisbonne. Če smo se v Nazaretu ob obisku salezijanske šole počutili kar malo osramočeni, saj so nam pri sosedah salezijankah pripravili pravo pojedino, pa smo zato v Jeruzalemu malo zrasli, saj so nam študentje ponudili vso gostoljubje, ki so ga tudi sestre občudovale …

Evangeljski valovi

2010-12-05T23:32:00.001+01:00

Drugi dan v Sveti deželi

Drugo adventno nedeljo smo preživeli pod toplim, že kar vročim soncem, ob obalah jezera s tremi imeni: Genezareško, Galilejsko ali Tiberijsko jezero. Na hribu blagrov se je zdelo, kot da je pomlad. Med mašo smo se skrivali v sencah cvetočih krošenj. V Tabgi ob cerkvi Petrovega primata je večina veselo namočila noge v jezero in upala, da bo lahko hodila po vodi, a tistih čudežnih "kamnov" niso našli …

Malo dlje smo se pomudili tudi v Kafernaumu, kraju Jezusovega delovanja. Mogoče je to romanje zanimivo tudi zato, ker voditelj Gallo vedno pove malo, a bistveno, predvsem pa Jezusa postavlja v stvarne, zelo človeške okvire. Zelo pestro nam je opisal dogodek, ko prav tu Jezusu sporočijo, da ga iščejo njegova mati in bratje … seveda je bilo v resnici veliko bolj kruto, saj tiste čase ni bilo normalno, da bi nekdo odšel tako daleč od doma in govoril take stvari. Zato so ga opravljali, kot to vsi znamo in glas se je razširil do sorodnikov v Nazaretu. Seveda je norost tega človeka legla na celoten Marijin klan in po tedanji navadi so takega človeka zaprli v svoj dom med štiri stene ter tako ublažili sramoto rodbine … Zato so se tudi odpravili ponj, da bi ga odpeljali …

Jezus je tu, na Petrovem domu, ozdravil tudi njegovo taščo … in zlobni je dodal, da ga je Peter ravno zato kasneje trikrat zatajil …

Jezus je tu zbiral svoje učence, ne za to, da bi ga častili ali ker bi jih potreboval, temveč, da jih je poslal. Potrebno je »proč« od Boga, med ljudi! To je pravo krščanstvo. Plovba po jezeru je zopet ustvarila trenutek Božje bližine, ko so se besede evangelija zgubljale ob šumenju valov in v daljavi izginjajoče se obale.

Nazaj grede smo zaokrožili še do Yardenita, kjer reka Jordan nadaljuje svojo pot iz jezera proti Mrtvemu morju. Na tem umetno ustvarjenem komercialnem kraju, spominu na Jezusov krst, smo obnovili krstne obljube, nato pa se je večina zapodila v vodo in se veselo krščevala ter križala po dolgem in počez. Še vidra se je veselo smejala, ko je ob sosednjem bregu plavajoč molela gobček iz vode. Zvedava je zaokrožila še do kraja krstnega čofotanja, a ji nihče ni dal blagoslova …

Zvečer je bilo spet prijetno zgubiti se med nazareškimi ulicami. Kitajca sicer nismo srečali, sem pa zvedel, zakaj so rumeni. Menda zato, ker lulajo proti vetru ...

Muezinova in naša molitev

2010-12-04T23:35:00.001+01:00

Prvi dan v Sveti deželi

Čeprav smo v Izrael prišli že včeraj, smo se po dolgih in mučnih varnostnih postopkih le prebili v najbolj varovano državo na svetu. Veliko skupino 55 mož in žena (z otroci vred) sestavljamo najrazličnejši profili: župniki in duhovniki vseh vrst in oblik, nune in sestre, tako ali drugače posvečene osebe, študenti vseh vrst teoloških smeri na raznih rimskih univerzah in za nameček še pristna rimska zakonca s svojima hčerama.

Da smo tudi katoliška skupina, pa ne samo v cerkvenem smislu, pove tudi podatek, da prihajamo iz kar enaindvajsetih (21!) držav (Slovenija, Italija, Francija, Španija, Poljska, Albanija, Mehika, Kuba, Gvatemala, Venezuela, Kolumbija, Brazilija, Argentina, Etiopija, Nigerija, Angola, Ruanda, Indija, Tajska, Indonezija in Filipini). V tako pisani druščini gotovo ne bo dolgčas.

Zaradi velikih požarov in zamudnih kontrolnih postopkov smo izpustili Hajfo in se takoj podali v Nazaret. Danes smo ogled začeli z Marijinim oznanjenjem. Neka grška pravoslavna tradicija pravi, da se je angel Mariji prikazal dvakrat: najprej pri vaškem vodnjaku, kamor je šla po vodo, a ker se je prestrašila in zbežala domov, je šel za njo in ji na domu oznanil veselo novico … kakorkoli že, stopati po Nazaretu, kraju teh dogodkov, je nekaj povsem drugega kot pa modrovati ali duhovičiti po naših cerkvah in kapelah …

V Kani smo pri cerkvi sv. Bartolomeja ravno prisluhnili evangeljskemu odlomku, kako se Jezus sreča z Jernejem, ko se je iz vaške mošeje oglasil zvok muslimanske molitve. Bilo je poldne. Naključje ali ne, a prvič se mi je zdelo, da lahko še tako različna molitev združuje. Prisluhniti evangeliju v melodijah molitve Korana je mogoče za nekatere heretično, a zame je bilo nekaj povsem novega in globoko doživetega.

Na gori Tabor smo skozi molitev občudovali štiri freske, ki predstavljajo štirikratno Jezusovo spremenitev: rojstvo, evharistija, darovanje na križu in vstajenje. Seveda voditelj Luis Gallo ni mogel brez apokrifnega dodatka evangelijem o pogovoru med Jezusom in Petrom na tej gori … kot vemo, hoče Peter postaviti tri šotore: enega za Jezusa, enega za Elija in enega za Mojzesa. Jezus ga pohvali, da je tako skrben in ga vpraša: »Zakaj ne postaviš še zase enega?« Pa mu Peter odgovori: »Jaz ga ne potrebujem, ker ga imam že v Vatikanu!«

Po večerni procesiji z lučkami v baziliki Marijinega oznanjenja smo se zgubljali po nazareških ulicah in kramljali. Ugotovili smo, da ta procesija ni bila nič kaj »cerkvena«, saj so bili v ospredju ne dostojanstveniki, župniki ali menihi, temveč kar vsi: mladi, ženske, otroci, ki so ob zaključku procesije napolnili prezbiterij ob Marijini votlini. In nekdo je dodal: »Da bi te spustili v vatikanski prezbiterij? Niti pod razno!«

Z Riccardom imava to srečo, da spiva v drugem hotelu, 20 minut oddaljenem od prebivališča drugih, zato sva opravila še dodaten večerni sprehod z odličnim pogledom na Nazaret. In ko sva se menila o molitvi, se je Riccardo spomnil, da v očenašu ne molimo za Cerkev, temveč za Jezusovo kraljestvo, ki je mnogo več kot le Cerkev … ostali del pogovora si lahko predstavljate. V teh krajih se počutim nekako svobodnejši … pred spanjem pa sva si privoščila še neki domači alkoholni brezbarvni zvarek, ki z dodatkom vode postane bel kot mleko … menda nekaj znanega, a si nisem zapomnil imena.