Moje življenje

Iz Majinega dnevnika Zgodilo se je v barriu Bello Oriente. Felipeju se je popolnoma zmešalo. Prijel je vrečko mleka (ki je tukaj pakirano v polivinilnih vračkah) in jo z vso silo treščil ob mizo, da je vsebina pobelila dobršen del jedilnice. Ves čas se je drl kot nor. S seboj je prinesel palico od metle in med delavnicami tepel vse po vrsti, kdor mu je pač prišel pod palico. Ker je fant med starejšimi v skupini, je s svojim obnašanjem prevzel nadzor nad celotnim dogajanjem. Med malico sem nekaj časa še stala poleg njega, enkrat sem ga celo prijela za roko in mu z ostrim glasom zabičala, naj že utihne, vendar je bilo. Šlo je tako daleč, da sem za kakih pet minut zapustila jedilnico in se »ohladila«. Mislila sem si, naj se pač popljuvajo med sabo ali kakorkoli že. Ker nisem bila edina od profetov (tudi naju z Markom kličejo el profe – profesor), sem si lahko privoščila pobeg iz situacije. Naj jo rešijo drugi, sama žal nisem znala pomagati.  V Bello Oriente sem bila že prejšnji

Kot se za velemesto spodobi, je kljub revščini barakarskih predmestij polno prestiža in dogodkov vseh vrst. Da se oblasti trudijo urejati življenje, se vidi tudi po javnem prevozu. Sicer počasi, a omrežje nadzemnih metrojev in kabinskih žičnic se širi. Dve liniji nadzemne železnice povezujeta sever in jug ter center in zahod, 5 kabinskih žičnic pa povezuje strma mestna obrobja z metro linijami. Najbolj pa bode v oči (ali pa boža dušo, kakor vzamemo), da podjetje, ki upravlja javni prevoz, izredno skrbi za čistočo. Če je večinoma povsod videti (vsaj ostanke) smeti, jih na progah javnega prevoza ni. Še več: postaje nadzemne železnice so tako čiste in dišeče, kot bi se sprehajali po kakšni bolnišnici! Seveda se med potniki redno sprehajajo čistilke in drgnejo zloščena tla … Vse kaj drugega pa so minibusi, s katerim potuje velika večina (revnejšega) prebivalstva … Priprave na praznik Feria de las flores Da Medellin ni od muh, kaže tudi dejstvo, da je center festivalov in sejmov. In

Iz Majinega dnevnika Mislim, da mu je bilo ime Jernej. Fant, ki se je skrival v zakristiji, preden se je pridružil don Boskovemu oratoriju. Ko ga je don Bosko vprašal, kaj zna, v čem je dober, je on le skomignil z rameni in dejal, da v ničemer. Po »pogajanjih« sta na koncu sta prišla do ugotovitve, da Jernej odlično žvižga in da je v tem zares dober. Boljši kot marsikateri fant v don Boskovem oratoriju. Ta teden je na naših delavnicah v Derechu zelo vroče. Potekajo še zadnje priprave na Festival talentov, ki se bo odvijal naslednji teden v skupnem centu Patio v središču mesta Medellin. Otroci iz vseh šestih barriosov bodo z avtobusi prišli v center in nastopili s svojimi talenti. Že cel teden ob koncu vsake delavnice spremljam vaje, kjer se pleše, poje, riše, recitira. Vse, v čemer so ti otroci dobri. Danes je v kotu vadila neka deklica. Prisluhnila sem ji, ko je pela. Njen glas je bil žalosten. Ob koncu sem le pristopila do nje in jo prosila, če mi zaupa naslov pesmi. Posnete

Iz Majinega dnevnika Če začnem s pojmom ljubezen , o zgodbi še ne povem veliko. Če nadaljujem z besedama dajanje in sprejemanje ter se navežem na naslov, povem že skoraj vse. Tukaj, po barriosih so ti pojmi med seboj malo pomešani. Nekatere osnovne stvari so tukaj cela znanost. Ne želim obsojati, opisala bom le, kako je bilo, sliko in moralno zrcalo pa naj si vsak ustvari sam. V eni od barak v Bello Oriente živi štiričlanska družina. Mama in tri hčerke. Mama bi za svoje otroke naredila vse na tem svetu. Želi jim nuditi denar, da si lahko privoščijo šolo, veliko dela, da bi zaslužila in bi nekoč svojim hčeram kupila hiše, kjer si bodo lahko ustvarile družine … V glavnem dela, da služi denar za svoje otroke. Vse za otroke. Spuščanje zmajev v Bello Oriente Nekega dne nobena od hčera ni prišla na Derecho a soñar . Tudi ni nihče vedel, kje bi lahko bile, zato so sodelavci potrkali na vrata njihove hiše. Ena izmed deklet je na drugi strani jokaje odgovorila: »Zaklenjene smo, m