Don Boskove stvari: Nogomet (don Boskove nikoli objavljene sanje)
Angel se je obotavljal in vljudno pokašljeval, preden je zmotil Gospodarja. Bog je seveda ustvarjal. »Don Bosko je prišel na pogovor.« »A, dragi Janez, naj pride, naj pride,« je dejal Gospod. Don Bosko je vstopil z biretom v roki. »Dober dan, Gospod.« »Pridi, Janez. Vidim, da še nisi zamenjal talarja, spodaj imaš veliko luknjo.« »Med igro prebita ograja me je fant pohodil, ravno ko sem tekel za nekom, ki je bil hitrejši. A bi ga dobil!« »V to ne dvomim, Janez. Saj sem te napravil krepkega … Vesel sem, da se še vedno rad igraš.« »Zato sem tukaj, Gospod. Sam veš, kako je zame pomembno je, da imajo otroci prostor, kjer se znorijo v igri in veselju.« »To praviš meni, ki sem si jih zamislil! Kričanje otrok na igrišču je moja najljubša glasba … angelski zbori so dolgočasni …« »Oprosti, Gospod. Pri naših igrah potrebujemo hodulje, vrvi, palice in kup pravil. Si ne moreš izmisliti zelo preproste igre, ki bi bila všeč vsem otrokom sveta, ki bi jo lahko igrali povsod, na dvorišču