Moje življenje

»Tataratata! Rata! Tataratata-tata!« Moje medeninasto telo se je lesketalo v pomladnem soncu. Lahko sem dala vse od sebe in s svojim predirljivim glasom rezala zrak. Travnik bratov Filippi se je tresel od življenja in veselja, moji zvoki pa so preglašali zvonove nedeljskega jutra. Moj mladi gospodar je znal igrati le dve ali tri osnovne melodije, a s pomočjo njegovih močnih mladih pljuč sem s svojim zvokom napolnila celo sosesko in še malo čez. Od trenutka, ko me je stari gospodar potegnil iz žalostnega ždenja, se je začelo pravo življenje: dajala sem dnevni ritem paleti živahnih otrok, ki so se igrali, tekali, se smejali in molili v don Boskovi družbi. On si me je sposodil skupaj z mojim gospodarjem. Do takrat sem igrala samo v spomin staremu trobentaču v godbi ter njegovemu vnuku, ki se je želel naučiti igrati plesno glasbo na trobento, vendar je bil preveč neučakan. Časi, ko sem se, gladka in sijoča, vrtela v plesnih dvoranah, so se zdeli dokončno mimo. Ob srečanju z don Boskom

Človek obrača, Bog obrne. Kot vsako leto se je peterica nekdanjih želimeljskih maturantov ob zanimivi obletnici odpravila na otok, ki ga je moč prevoziti po levi v dobre pol ure od ene do druge obale ... in vmes doživeti ter videti marsikaj zanimivega ... Da pa le ni bilo vse tako popolno, je tako kot pred dvajsetimi leti tudi tokrat drug sobrat poskrbel za preizkušnje v solidarnosti, saj je v svoji bolezni trmoglavo okužil še množico drugih, med drugim tudi člana naše odprave. A salezijansko sobratstvo smo kljub temu poglobili, svetega Pavla pa prosili za njegovo evangeljsko gorečnost ...