Moje življenje

Khalwa Manyatta se zjutraj spet prebudi. Tukanska družina se odpravi za svojo čredo. Mama s pogledom sledi fantoma, ki s počasnimi koraki nadaljujeta pot. Pokrajina se spremeni. Na sudanski meji se nahaja majhna muslimanska vas. Sredi naselja se dviga pristna mošeja, pobeljena z apnom, zraven pa krušečih in podirajočih se sten sloni koranska šola (khalwa). Na rogoznici ducat učencev obdaja učitelja, ki z lesene table berejo verze Korana. »Alì, ponovi na pamet verz, ki sem ga prebral,« ukaže učitelj. Raztreseni Alì se zapleta, zato ga učitelj skrega in opomni: »Dober muslimanski deček se Koran nauči na pamet, moli petkrat na dan, uboga starše in se ne druži z nemuslimanskimi tovariši.« Alìjev obraz se naježi, zato ga bradati učitelj strogo ošteje. Zapre ga v temno in propadajočo luknjo, v katero prodira svetloba edinole skozi okno, zamreženo z lesenimi palicami. Malit in Tut-Bak sta onemogla prispela do te muslimanske vasi. Iz minareta se je zaslišal glas: »Alah je velik. Alahova vojska

Šotorišče turkanske družine »Manyatta« se imenuje prebivališče družine plemena Turkana. Na kole napete kože tvorijo okrogel šotor. »Puščavska hiša« se lahko v trenutku podre in se prenese drugam. Običajno jo obdajo s trnjevimi vejami in jo tako zaščitijo pred krvoločnimi zvermi. »Mama, glej, koga smo našli!« hitijo otroci razlagati mami, nato pa pomolzejo kozo in jima dajo piti toplo mleko. Ganjena mati na tla razgrne nekaj starih cap, da se otroka lahko uležeta in spočijeta. Noč plesa »Tum, tum, tum …« je boben narekoval ritem plesu. Turkanske žene so zdaj vrešče zdaj potihoma prepevale žalostinke, ki so se prenašale iz roda v rod. Plesali so na dnu hudournika. V tišini noči se pesem in udarci bobna razlegajo daleč naokrog. Malit se je prebudil. »Kaj se dogaja?« sprašuje. »Verjetno tam dol plešejo,« odgovori pravkar zbujeni Tut-Bak. »Slišal sem, da pleme Tukana pleše v nočeh polne lune,« mrmra Malit. »Se spomniš,« začne Tut-Bak, »ko smo tudi mi plesali v vaših vaseh, v veselih dneh?«

Alìjevi sandali je naslov zgodbe, ki je resnična in se je zgodila pred leti. Zapisal jo je salezijanski misjonar Vicenzo Donati, ki trenutno deluje v Sudanu. Mogoče me bo v teh, velikokrat romantično opevanih dnevih pričakovanja nekoliko prizemljila in odprla v daljno resničnost, ki pa je bolj otipljiva kot lep jaslični prizor ... Fanta iz puščave Oblečena v raztrgane cape se borita s puščavskim peskom. Veter ju s peskom biča v obraz. »Daj, Malit, pogumno, še malo …« Malit, majhen deček iz plemena Dinka, je na koncu moči. Sesede se na pesek. »Malit,« vztraja njegov tovariš iz plemena Nuer, »tako dolgo že potujeva, toliko težav sva že premagala, tako blizu cilja sva, kako se lahko prepustiš smrti? Daj, Malit, še malo!« A Malit besed svojega tovariša ni več slišal. Le zašepetal je: »Kje so drugi?« Pohod Na tisoče sudanskih otrok je iz Etiopije začelo dolg pohod v Kenijo. V dolgi državljanski vojni so pobegnili iz porušenih vasi južnega Sudana. Afriška plemena so se v osvobodilni vojni