Moje življenje

Letošnji prvonovemberski prazniki so bili popolnoma drugačni kot po navadi. Salezijanci, skupaj s tremi sestremi HMP in kapucinom, smo se odpravili na romanje k salezijanskim izvirom. Začeli smo v Mornesah, kjer so nas sestre sprejele zelo prijetno in slovesno ter nas tudi prenočile v prenavljajočem domu duhovnosti ... A že po poti je bilo pestro: najdaljši Adam se je med dolgo vožnjo zleknil po tleh ter prijetno zaspal. Za vzglavnik si je podložil črn pulover. A glej ga zlomka: tam na koncu avtobusnega "hodnika" sveti lučka, ki osvetljuje ta "hodnik". In v nekaj urah se je vsa toplota s puloverjem pokrita lučka segrela do te mere, da se je stopil plastičen okvir in pulover je postal okrašen z rumenimi kvadratki skozi vse tri plasti, tako močno je toplota delovala ... Da nam med vožnjo ni bilo dolgčas, smo Joseja iz Amazonije razglasili za izgubljenega Tarzana in se neskončno zabavali ob reklamnem načrtovanju njegovega vabljenega predavanja na UPSu ... ob bok

Ta teden smo zaključili z verstvi, tako s hinduizmom in budizmom kot tudi s islamom v odnosu do krščanstva . V tem globalnem svetu res ni nikoli dovolj novih spoznanj, sploh če ti jih posredujejo ljudje globoke vere in prakse, živete med temi religijami.  Dolgo let živeči kombonjanec v Alžiriji in v zalivskih arabskih deželah nam je z več vidikov predstavil islam, ki zaobjema vero, kulturo in družbeno ureditev. Že v osnovi torej moramo spremeniti pogled na to ureditev, ki je drugačna od našega razvoja misli in družbe. Zato je treba sprejeti, da se z muslimani o nekaterih stvareh ne bomo nikoli strinjali in se o tem nima smisla pogovarjati. Drznil si bom zapisati eno izmed profesorjevih srečanj, ki jih je imel z muslimanskimi imami in učenjaki. Koran priznava Jezusa kot preroka in govori o njegovi materi Mariji. Beseda je stekla o odlomku iz Korana (4, 157; prosti prevod), ki govori o Jezusu in Mariji: Judje so potrdili: "Ubili smo Mesija, Jezusa, Marijinega sina, Božjega poslanca

Kristologija , nauk o Kristusu, je več kot zanimiva. Spoznavamo, kako je Cerkev »odtujila« Jezusovo človeško plat in ga naredila za neko duhovno substanco, ki je nedosegljiva in nepojmljiva. Mi pa ga spoznavamo kot moža, ki je mizaril pri Jožefu, torej je bil močan; gotovo je znal kakšno besedo grško zaradi kupčij in sklepanj poslov, in Pilat gotovo ni govoril hebrejsko ali aramejsko; prehlajen je bil in kihal; grajal je farizeje, ker jih je imel rad … mi pa ga kujemo v nedosegljiv ideal. Zgradili smo nauke, dogme, sisteme, Jezusa pa smo pozabili … Strokovni vic: Teologi Josef Ratzinger, Karl Rahner in Hans K ü ng so se odpravili v Sveto deželo po Jezusovih poteh. Ustavili so se ob Genezareškem jezeru, kjer jih je lahkota spomnila na malico. A s seboj niso imeli ničesar. Pa se Ratzinger odpravi na drugo stran po jezeru po kruh. Pride nazaj, seveda spet po vodi, pa se Rahner spomni, da bi potrebovali nož za rezanje kruha. In se po vodi odpravi ponj. Ko se vrne z nožem in nareže kruh, s

Res sem se vprašal, kam grem, ko sem se v skupini Indijcev in Poljaka podal do bližnje cerkve Quo vadis, kjer so gospodje obhajali mašo v poljsko indijski angleščini. No ja, saj se nič ne pritožujem, bila je čisto korektna maša s kančnom pobožnosti ... in imel sem se tudi sam za kaj zahvaliti: Marijanski koledar, nova Jubilate, želimeljsko Letno poročilo in še druge malenkosti, ki so zadnje delo mojih rok, sem jih dobil v roke. Hkrati sem si drznil pogledati skozi priprta vrata novih možnosti, a je med Gospodom in menoj še kakšna vmesna volja, ki meni sicer ni po godu, je pa v sistemu, ki ga pozna in ohranja Cerkev ... a vem, da bo čas prinesel svoje, kot tudi odnese marsikaj ... ne smem se pritoževati, imam vse za življenje, le kanček več vere bi lahko imel ...   Domine quo vadis? se sicer imenuje enoladijska cerkvica, po nekaterih virih zgrajena med 8. in 9. stoletjem, po drugih pa v 11. stoletju po ljudski tradiciji na kraju, kjer naj bi Jezus srečal Petra, ki je odhajal iz Ri

Luna je srebrila oblake na obzorju, ko smo se zagnali v kombije in avtomobile ter se odpravili v osrčje osrednje Italije, na Gran Sasso. Dva Italijana iz Piemonta, dva Poljaka različnih spolov, dva Španca navijača medsebojno rivalskih nogometnih moštev, Indijec iz Afrike in moja malenkost ter dve nadpovprečni rimski družini smo združili moči motorjev ter navsezgodaj prišli na dva tisoč metrov visoko planjavo Campo Imperatore . Menda so tu med drugo svetovno vojno ujeli Mussolinija. Drevesa so se začela odevati v prve jesenske barve, krave in konji so se pasli po širnih travnikih. Kdo bi si mislil, da se tudi v teh krajih najdejo takšne in drugačne podobe, le dve uri stan od Rima. Megla, ki se je valila preko zahodnih vršacev, ni bila nič kaj prijetna. Pravzaprav smo pohod začeli skoraj v brezpotju, saj ni nihče poznal poti, oznake pa so tukaj precej slabše kot v naših planinah. A že čez nekaj 10 metrov se je pokazalo sonce in z njim neverjeten pogled na vrh Corna Grande ter jasen vzh