Moje življenje

Nekaj zanimivosti iz knjižice Priručnik za crnogorski jezik Bosiljke Kankaraš (po prostem prevodu): ... Med 8. in 10. oktobrom 1954 se je odvijal skrivni jezikovni novosadski dogovor, ki je Njegošev jezik izrinil iz javnega življenja. Sestanek jezikovnih strokovnjakov je predlagala Matica srpska, organizirala in plačala pa Komunistična partija - nova religija Velike Jugoslavije. Jezikovni strokovnjaki iz Srbije in Hrvaške so med drugim v Novem Sadu dognali: "Narodni jezik Srbov, Hrvatov in Črnogorcev je eden. Zato je knjižni jezik, ki se je razvil v okolici dveh glavnih središč, Beograda in Zagreba, edinstven, z dvema izgovorjavama, ijekavskim in ekavskim." ... Kaj pa je s Cetinjem? Kje so Črnogorci? Zakaj jih nihče nič ne vpraša? Intelektualno elito so polovili v letih od 1984 do 1954. Na Golem otoku je stradalo več kot dvatisoč šesto izbrancev iz Črne Gore. Za črnogorski jezik ni bilo človeka, ki bi se zanj boril. Matica srpska in Matica hrvatska sta izdali slovar sod

Zanimivosti tukaj v Črni Gori nikakor na manjka. Pred dnevi sta Viki in Janez izvedela, da imata pet dni časa, da uredita status bivanja, sicer bosta morala zapustiti državo. V katerem grmu tiči zajec? Barska nadškofija in s tem Katoliška cerkev ni registrirana v črnogorski državi. Seveda je Janez takoj, ko je to bilo mogoče, odšel do salezijanskega nadškofa v Bar ter najprej njega samega prepričal, da je nekaj treba storiti in nato v veliko nadškofovo zadovoljstvo kar sam v imenu škofije uredil registracijo in ostale potrebne papirje. Seveda ni manjkalo začudenja in smeha, ko je v barskih uradih prijavljal skoraj 1000 let staro škofijo 4-letni samostojni Črni Gori! Janez se je moral vrniti v Bar še naslednji dan, da je dobil potrebne papirje in dokumente. V tako veliki državi pač traja, da najdejo nekoga, ki je dal podpis in pečat ... A ko je prišel s tem v Podgorico, bi skoraj moral ponoviti postopek, saj resn ne izgleda, da ustanovo prijaviš v nekem zakotnem obmorskem mestu na

Praznovanje ravnateljevega godu se po stari salezijanski tradiciji tukaj v Podgorici praznuje že četrti dan ... Včeraj je bil spet dan za pečeno meso, ki ga je tokrat pripravil Anton, potrošniki pa s(m)o bili domači in zaposleni v Centru. Sicer pa je se je začel nov teden in nič kaj ne kaže, da bi prestopil prag salezijanskega dvorišča, saj je knjig res vedno več ... Se pa vsak dan ob 10.00 oglasim v centru na "pavzi", kjer se zberemo vsi, ki kaj mešamo tod okoli ... in tudi smeha ne manjka. Danes je Tina z največjim veseljem sporočila, da so doma dobili novorojene mucke. Mož Anton je ob Tininem navdušenem pripovedovanju kraja in časa dogodka kar zavijal z očmi, svoje pa je dodal Marjan, ki se je ponudil, da lahko ugotovi spol. Da je tega (ne)vešč, je potrdil s štorijo, ki se je zgodila z njegovim psom. Ko je dobil pasjega mladička, ga je pital in "cortkal" ter razvajal na vse načine. Čez tri mesece pa ga je peljal na prvi pregled k pasjemu zdravniku, da ga je cep

Prelepi črnogorski dnevi so pokazali pravi nasmeh. Že včeraj je ravnatelj Viktor slavil svojega godovnega zavetnika, danes pa s(m)o njega počastili vsi ostali. A pojdimo lepo po vrsti. K nedeljski maši sem odšel v Nikšić v salezijansko lepotico, kakopak drugače kot za Viktorjevim hrbtom na njegovi mogočni BMW zverini ... Pomirjen z dananšnjim evangelijem sem si upal tudi drugič za Viktorjev hrbet in sicer po siesti, ko sva se odpravila na skoraj romarsko pot v manastir Morača. Po naše bi se to reklo, da sva se odpeljala v pravoslavni samostan Morača in celo spoznal sem, da sem prvič obiskal kakšen samostan te vrste, če izvzamem tistega na Ostrogu, ki pa ima tako poseben sloves in status. Prevzela me je notranjost bogato poslikane cerkve, pravzaprav ni bilo prostora, kjer te ne bi gledal kakšen svetniški obraz. Še najbolj pa sem občudoval vero pravoslavnih obiskovalcev, ki so se prav na poseben način gibali po prostoru z njimi poznanimi gestami, dotikanjem tal, poljubljanjem podbojev