Moje življenje

Iz don Boskovega cvetnika Leta 1865 je mladi Anton Feraris težko zbolel. V Oratorij je prišla njegova mati, ko sinovo zdravje ni bilo najboljše. Ko mu je nekaj dni stregla in je imela don Boska za svetnika, je potegnila mladega Bisia na stran in vprašala: »Kaj pravi don Bosko o mojem sinu? Bo umrl ali živel? Da bom vedela, ali naj še ostanem ali naj se vrnem domov?« »In kaj si želite?« »Sem mati in normalno si želim, da bi sin ozdravel. A naj odloči Gospod, kar se mu zdi najboljše.« »Se vam zdi, da ste vdani Božji volji?« »Kar bo storil Gospod, to bo najboljše.« »In če vaš sin umre?« »Potrpljenje. Kaj pa naj storimo?« Janez Bisio je, ko je odkril tako dušno razpoloženje, malo pomolčal, nato pa dejal: »Torej ostanite. Don Bosko zagotavlja, da je vaš sin dober fant in pripravljen.« Ta krščanska mati je razumela, v solzah a brez histerije po umiritvi napada žalosti dejala: »Če je tako, ostanem.« Vdano je stregla sinu do smrti, 16. marca. (prim. Memorie Biografiche, VIII, 56)

Iz don Boskovega cvetnika Velika večina ljudi, ki so obiskovali don Boska, je želela kaj od njega. In bili so taki, od katerih don Bosko ni mogel nič pričakovati. A kadar je le mogel, jim je nekaj dal. Nekega dne je don Bosko, obkrožen z nekaterimi kleriki, pripovedoval dogodek, ki se mu je pripetil: »Obiskal me je goreč demokrat, ki se je znašel v težkem položaju, zato me je prosil za nekaj denarja, tri franke, da bi si lahko kupil srajco. Tista, ki jo je nosil, je bila zelo slaba. Zagotavljal mi je, da mi bo poskušal čim prej vrniti denar. Pogledal sem v denarnico, a je bila skoraj prazna. Ozrl sem se po sobi in poleg postelje zagledal lepo in oprano srajco, ki mi jo je pripravil Jožef Rossi, a sem se pozabil preobleči. 'Tako: aurum et argentum non est mihi, quod autem habeo tibi do: nimam zlata in srebra, dam ti, kar imam.' Začudeno me je pogledal in dejal: 'Toda kaj boste oblekli vi?' 'Ne skrbite: Božja previdnost je danes poskrbela za vas, jutri pa bo posk

Iz don Boskovega cvetnika Nekega večera je don Bosko dejal mladim: »Še nekaj vam želim priporočiti: pripravljeni pogosto prejemajte sveto obhajilo. Če boste Jezusa pogosto prejemali v svoja srca, bo duša ostala okrepljena z milostjo in telo bo prisiljeno ubogati vašega duha.« In je pripovedoval, kako se je večkrat zgodilo, da se je kakšen učenec postavil v vrsto na prejem svetega obhajila, a ga je mašnik preskočil, ne da bi ga obhajal. Ko je mladenič duhovnika srečal na dvorišču in ga vprašal, zakaj ga ta ni obhajal, je dobil sledeči odgovor: »Kako si upaš z grehom v srcu pristopiti k svetemu obhajilu? Ali ne vidiš, kako grdo in črno dušo imaš?« Tisti duhovnik je to spoznal iz barve, ki je obarvala jezik v tistem trenutku in večkrat opozoril don Boska, da je popravil škodo slabo opravljenih spovedi. (prim. Memorie Biografiche, VII, 830)

Kot dolgoletni prebivalec Ljubljane sem se v lepem sončnem vremenu podal na znamenito Pot spominov in tovarištva ali Pot ob žici, skratka na celodnevni pohod okoli Ljubljane, ki je dolga 34 km. Štart je stekel ob 11.00 uri izpred domačega praga oz. bolje na oznaki 26. km na Peruzzijevi ulici v smeri urinega kazalca. Kar nekaj časa sem občudoval pogled na rakovniško cerkev, nato pa se preusmeril na občudovanje Kamniško-Savinjskih alp. Po dveh urah sem prispel na izhodišče pri Dolgem mostu, kjer se je začelo štetje kilometrov. Seveda je bila pot polna ljudi, predvsem tam, kjer se odmakne od mestnih četrti. Tako sem lahko za nekaj sekund prisluhnil mnogim pogovorom o kuhanju, prodaji stanovanj, obrekovanju sodelavcev ali znancev, pa zdravju in bolezni, v glavnem večinoma o banalnih stvareh, o katerih se pač pogovarjamo. Seveda ne smem pozabiti, da sem prvič opazil, da je kombi vlekel avtovleko! Očitno se lahko pokvari tudi avtovleka. Pot je sicer dobro urejena, le v mestnih četrteh

Iz don Boskovega cvetnika Kanonik Jožef Giubergia, rektor svetišča v Mondovíju, se takole spominja don Boska. »Bilo je septembra 1873, ko smo obiskali don Boska, ki je že takrat užival sluh svetosti pri vseh, ki so ga poznali. S svojim nasmehom mi je dejal: 'Postal boš duhovnik!' Leta 1875 sem se odločil za kleriško preobleko, verjetno oziroma gotovo zahvaljujoč besedam don Boska. Vstopil sem na teologijo v torinskem škofijskem seminišču. Na predvečer sem hotel obiskati don Boska. Čeprav sta minili dve leti, me je takoj prepoznal in me sprejel z besedami: 'Giubergia, si oblekel kleriško obleko?' 'Da, toda ne bom pri vas, grem v semenišče.' 'To ni pomembno, toda postal boš duhovnik!' Bil sem gost v Oratoriju; večerjal sem v predstojniški obednici, prav poleg njega. Sam mi je postregel in me spodbujal (mogoče zato, ker sem bil zaradi njegove prijaznosti v veliki zadregi): 'Jej, saj si mlad … in te čaka še veliko dela.' Po večerji sem ga spre