Iz črnogorskega slovarja

Da delo v knjižnici sploh ni nezanimivo, poskrbijo najbolj "resne" knjige, kot so to slovarji ...

1. Zdravo se trošili!
Šaljiva čestitka mladoporočenima ženinu in nevesti.

2. Srećna rabota!
Voščilo za delo: oranje, setev, zidanje ipd.

3. Sretne ti rane!
Voščilo ranjencu v boju.

4. Pijan bez vina!
Rek za neumneža, budalo.

5. Davi ga krv! ali Muči ga krv!
Rek o nekom, ki ima nizek pritisk.

6. Biti u golu vodu!
Preznojiti se.

7. Maslom guzicu mazati!
Razmetavati z bogastvom.

8. Na nju se nije driješalo muškijeh gaća!
Rek za nedolžno dekle.

9. Nije mi moglo bit!
Moral sem.

10. Pašče! ali Fukarče!
Rek za brezobzirnega otroka.

11. Šta se vrtiš ka' prda u gaće?
Vprašenje nemirnemu človeku.

Vzeto iz: Uobičajeni izrazi, v: Građa za crnogorski rječnik, prikupio i priredio Milorad Taki Latković, Cetinje 2007, str. 673-678.

Predpraznični dnevi

Veliki teden poteka v znamenju priprav na veliko noč. Da ni dolgčas, poskrbijo sobratje. Tako je danes pri kosilu Janez povedal dogodek iz časov, ko Kosovo še ni bilo neodvisno. Policija je po domovih iskala orožje. Prišla je do dotičnega Kosovarja in ga pobarala, če ima kaj na zalogi. "Ne", je bil odločen odgovor. A policija se s tem ni zadovoljila in zahtevala pregled podstrešja, kjer je našla zarjavelo puško. Na vprašanje, kaj je to, je Kosovar začudeno vzkliknil: "Pa čudim ..." In preiskava se je nadaljevala v pritličju, kjer so našli kalašnikov. Odgovor je bil isti: "Čudim ..." Ko je policija hotela še v klet, je Kosovar ponižno dejal: "Samo nemojte tamo, jer če te čuditi i ja i vi!"
Pravi vzrok Janezove pripovedi pa je bilo Vikijevo vprašanje, kakšen je kombi po tistem, ko so pripeljali zelenje za svetno nedeljo. Janezov odgovor je bil: "Nič ni, čisto čist je ..." Seveda nismo šli preverjati, če je to res, a verjel ni nihče ... no, morda Janez ...
Pri knjigah sem se lotil obsežne Nosheve zbirke, večinoma v albanskem jeziku, zato mi gre bolj počasi. Vendar so nekatere knjige zelo dragocene in bi jih lahko šteli v tisoče evrov! A ker se na policah znajde tudi kakšna zadeva, ki je le na videz podobna knjigi, delo kar napreduje, saj tega ni treba katalogizirati (glej slikco) ...

Pričmir

Ta vikend se je dogajalo toliko stvari, da sploh ne dohajam. Ko človek pozabi na vsakodnevne skrbi in sekiranja, pa čas sploh hitro teče ... lepo soboto in še lepšo cvetno nedeljo je res užitek preživeti nekoliko drugače ...
Naj se najprej ustavim pri novih spovednicah, ki so pravi skriti biseri v najgrši katoliški cerkvi na Balkanu in prvi novi pokoncilski cerkvi v bivši Jugi.
Tisti, ki ste že bili v Podgorici, veste, kakšna je in koliko muke bo še potrebno, da bo dobila kakšno novo podobo, sploh zdaj, ko tik ob njej gradijo novo vzhodno obvoznico, ki povezuje glavno traso Beograd - Bar.
Dve novi spovednici, pravzaprav spovedna kabineta sta topla, prostorna, svetla in zato domača, kamor lahko človek pride, se udobno namesti ali si pretegne noge na fotelju, obenem pa poprosi ljubega Boga za prepotrebne milosti. Še, dobro, da je v teh dneh in danes tukaj tudi presvetli škof, kajti zares vrste so bile pred spovednicami in to med vsemi mašami.
Cvetna nedelja res ni slovenska, a primerna tukajšnji naravi. Zelenje tukaj so oljčne vejice in vejice divjega lovora, ki so še bolj popularne kot oljke. Malesijski prebivalci, ta zanimiva albanska etnična podskupina, ki prebiva med Podgorico in Skadrom, že od nekdaj prisegajo na lovorove vejice, saj jim to ni le simbol Jezusovega prihoda v Jeruzalem, temveč zaradi bodičastih listov ponazarjajo Jezusovo trpljenje in smrt.
Prav tako občudujem domačina salezijanca don Nosha, ki je sicer miren in tih gospod, a vedno najde pravo besedo na pravem mestu. Ob neki priliki je tudi škof umolknil ... Seveda se je "pohvalil" s striptizom pri maši, ko so gospodične snemale svoja povrnja oblačila zadaj pri cerkvenih vratih ... Sobratje seveda v zrak, tudi škof ga je okaral, da bi vsaj njega gledal, ne pa tja. A don Nosh se ne da: gospodične so bile še vedno spodobno oblečene in normalno je, da je gledal k cerkvenim vratom, saj je somaševal. Kako pa bi izgledalo, da bi škofa gledal ...
Mimogrede sva z Vikijem včeraj popoldne skočil k Antonu in Tini pogledat tisto kravo, ki bi jo sestra Bernardina zelo rada kupila, a se je tudi tu vse ustavilo pri otrocih! Seveda z nakupom krave ni bilo nič, razlog je bil le pivo in pretegnitev Vikijevega konjička. Seveda me je preizkušal, kako bom reagiral na vožno, a hvala očku Muleju sem uspešno opravil izpit ...
Tako sem danes, ko je bila prekrasna, topla lovorova nedelja (po malesijsko), imel to čast, da me je Viki peljal na prvi izlet do Rijeke Crnojevića in do Virpazarja. Takorekoč sem ostal brez besed, saj tako daleč od vsakovrstnih predstojnikov, vseh skrbi in mirne vesti v tako značilni črnogorski naravi končno tudi Bog pride do besede ...
Kraj Rijeka Crnojevića je pravzaprav najzahodnejši del, kamor se po vseh mogočih ovinkih okoli mogočnih že skoraj gora zajeda Skadarsko jezero. Ob takem vremenu sem se počutil kot nekje ob jadranski obali ... Ribiči so v značilnih čolnih prihajali in odhajali, dva mladeniča sta celo priveslala, kar ni značilno za Črnogorce, tudi kanuji so bili ob obali ... pravega turizma tu še ni, zato je kraj sicer na pol prazen in hiše se podirajo, a pristna narava ostaja. Tudi kraj, kjer se pije žabam iz ust, mi je Viktor priporočal, a zaradi Noshevih vadušenih govoranc pri kosilu, kjer smo ob mlatenju zajca poslušali njegove štorije o peenih mačkah, nisem bil ravno navdušen nad tem početjem, dokler nisem zagledal vodnjaka z žabami ...
Pa se vrnimo k ljudem. Vsak tretji Črnogorec je pravnik. Ko država sprejema zakone, jih pravna služba pregleda in če v njih najde luknje, jih odobri ... saj drugače ne znajo živeti! In celo uspeva jim.
Pozno popoldne nas je zapustil ljubljeni vizitator nadškof Zef in spet smo svobodno zadihali ... kako ne bi že spet z Viktorjem odbrencljala v center na eno pivo ... Blaž, tale brencelj je jako uporabna stvar in upam, da si ga omisliš tudi na Rakovniku. Naslednjič ga poslikam, da ga boš videl, kako izgleda ...
Za konec lovorove nedelje pa še nekaj, kar sem videl na lastne oči. Na križišču pred centrom je policija v civilnem avtu ustavila državljana in ga primorala, da je zapeljal na stran. Nato se je taisti državljan dvignil iz avta in odkorakal do policijskega vozila na razgovor s policajem. Saj mogoče se motim in je to bil le prijateljski pozdrav, a vseeno me ne bi čudilo, če morajo tukaj državljani do policijskih vozil, da izvejo, kakšne kazni jih doletevajo ...
Pričmir želim vsem, namreč na zdravje po malesorsko ...

Kako riba ve, kdo jo je?

Pester in zanimiv petek se izteka. Dogajalo se je toliko stvari, da komaj dohajam.
Na hitro: angolska "razstava" se bohoti pri cerkvenem vhodu. Ne boste verjeli, a podgoriški salezijanci (don Nosh Gjolaj) imajo pravo etnološko zbirko. Ko si na meji med slovansko, ilirsko in albansko kulturo, se je vanjo najbolje vreči. Razložim še kasneje, zakaj ... V tej zbirki se nahajajo celo nekateri predmeti iz keltskega obdobja!
Uspel sem videti na lastne oči pravo umetniško poslastico, neke vrste ikono Jezusovega srca, katere okvir je spleten iz tankih srebrnih žic, avreola prav tako, le da so srebrne žice pozlačene ...
Danes se je začela tudi vizitacija barskega nadškofa magr. Zefa Gashija v župniji. Ker je bil petek, so bile za kosilo ribe, ki jih ne maram. Sem pa zato zvedel, kako ribe vseeno vedo, kdo jih je. Namreč, če zapalavajo v vinu, pomeni, da jih je pohrustal človek, če pa izplavajo v vodi, jih je pojedel pes ...
Da ne pozabim še ene zelo zanimive postne pokore: tukajšnja skupnost se ob sredah in petkih posti ob oljkah in kruhu! Za tistega, ki oljk nima rad, bo bolj težko. A tukajšnje oljke so domače, tiste tanke, podolgovate, namočene v lastnem olju in kaj hitro iz kupčka oljk nastane kupček koščič ... Požirek črnega Vranca ob tem pa te ponese v sama kulinarična nebesa. Tudi oljke vedo, kdo jih je ...
Ko sem že spet pri raznih receptih, sem izvedel, kako "obogatiti" naše industrijske oljke iz kozarca ... a bom prej poskusil, preden izdam.
Da ne bi kdo mislil, da ne počnem nič drugega! Danes sem uspel urediti preko 100 knjig, tudi tiskalnikov trak po štirih (4) letih mirovanja še dobro tiska, tako da je bilo prav prijetno. Je pa res, da se nisem spopadal s cirilico, za albanščino pa imam na srečo župnika Janeza čez hodnik, da ga kaj vprašam ...
Prišel je večer in z njim srečanje animatorjev z nadškofom in nato še ena poslastica. Pravzaprav dve. Najprej sem spoznal najlepši animatorki, nato pa prisostvoval pri vajah tukajšnjega banda, ki ga spretno vodi Vinko. Včerajšnjima ustvarjalcema Stefanu in Ljindonu so se pridružili še nekateri in tako res ni bilo dolgčas. Sploh malega Elvisa je bas kitara skoraj nosila, a se je vseeno primerljivo kosal z ostalimi. Ko pa je v roke vzel še inštrument, podoben tamburici, je sploh raztural ... le ob koncu si je šel prste hladit pod vodo. Pravi užitek, ko so nabijali pristni albanski melos, pomešan z modetnimi zvoki bobnov in basa. Kako človek ne bi sprejel njihovega ritma, ko ga s takim veseljem posredujejo ...

Po črnogorsko ...

Podgorica. Mesto v polnem razcvetu. Črnogorci pač ne "šparajo". Novi poslovno-stanovanjski objekti, novi bulivarji, nove četrti rastejo kot gobe po dežju. Moderno mesto, polno življenja, je dobilo nov Ruski most, samo za pešce. Od Milleniuma, ki ima poleg voznih površin tudi široke pločnike, je oddaljen le nekaj deset metrov, a kaj zato ... Kako prijetno se je ob večerih sprehoditi po centru mesta, ki je zaprt za promet, a poln ljudi, poln življenja. Sredi tedna je nemogoče dobiti prazen prostor v kafani ...
Že Marjan (šefe pisarne Centra za odgoj i obrazovanje Don Bosco) je pripovedoval, da ni pravice na na svetu. Evropa je brezcarinska unija, Črna Gora tega nima. Ni pravice. Po Evropi potujemo brez vizumov, Črna Gora jih potrebuje. Ni pravice. V Evropi je zavladala recesija. V Črni Gori so vedno bili v recesiji, torej nič novega. Ni pravice. Vsi živijo mirno, veselo in zadovoljno.
Da zapišem še boljše govorance, ki so se dogajale pri kosilu. Čistilka Tina in hišnik Anto prodajata kravo. Sestra Bernardina je vsa navdušena predlagala, da bi salezijanci kupili to kravo, saj je v okolici dovolj trave, kjer bi se pasla. Kaj pa tortice? To ni problem, saj jih rabimo za gnojenje vrta, odgovori na pomisleke salezijancev s. Bernardina. In kava je molznica, daje po 15 litrov mleka ... kdo jo bo pa molzel? Bomo že, saj mleko je za otroke najboljša hrana. A potem moramo pa še otroke naredit, se je glasilo vprašanje dotičnih ...
Da se tukaj vse spreminja, dokazuje tudi novost v salezijanskem mladinskem centru. Poleg žoge, brcanja, tekanja in vse v zvezi s tem se mladi obiskovalci navdušujejo tudi nad glasbo. Ja, pomlad zahteva svoje.
Tokrat se predstavljata Ljindon ob bobnih in Stefan pri kitari. Ja, "luknja" v Centru je pokala od nabijanja, ki sta ga mladca izvajala. Saj ni bil pomemben končni izdelek, občudovanja vredno je bilo navdušenje, ihta in sila po udarjanju in izvabljanju najrazličnejših kombinacij zvokov. Pa še ponosna sta bila, da sta imela poslušalca (ki se na to sicer ne spozna preveč:)
Da ne bo kdo mislil, da v Podgorici le zabušavam, naj še dodam, da smo uspešno postavili mini razstavo o našem misijonskem prostovoljstvu v Angoli, da sem začel pridno obdelovati knjižno gradivo, predvsem sem se spopadel s cirilico, pri albanščini se bom poskusil jutri, da sva z Vikijem naredila krog do Meduna z njegovim jeklenim konjičkom, kjer sem bil tako navdušen, da sem pozabil fotkat in da smo večer zaključili z zanimivima gostima z Dunaja, ki promovirata črnogorsko kulturo v Avstriji. Starejši par potuje s starim kombijem po Črni Gori, zbira umetniška dela in vzpostavlja kontakte ter prireja uspešne predstavitve po Avstriji ... Pri teh letih bi lahko uživala nekje v eksotičnih krajih, a žarita ob pripovedovanju načrtov in obiskov po tem, od krvi in prepirov izmučenem Balkanu, ki mu hočeta pomagati. Da ne bo kdo mislil, da sta to dva hipija. Ne, osebna prijatelja Mila Đukanovića, Valentina Inzka, avstrijskega kanclerja, če komu ta imena kaj pomenijo ...