Moje življenje

Se en umirjen dan. Skoraj dolgocasen, saj smo le posedali, se pogovarjali, malo pripravljali ... Starim prijateljem Jambi, Kamilu in Nitu so se pridruzili novi. Ceprav so sestre napovedovale sestanek z nami, se je le ta zgodil sele zvecer. Razlog je bil nov dzip, dva motorja in deset koles, ki jih je s. Maribel pripeljala - takorekoc iz neba. Razlog: volitve jeseni! Zato je oblast zelo velikodusna in podarja tudi cerkevnim ustanovam taksna in drugacna darila. V podporo za delo z otroci, angolska vlada, pise na promocijskih nalepkah ... Kolesa so kitajska ... A podarjenemu konju se ne gleda v zobe! Zvecer se je dogajalo marsikaj. Najprej vecerne molitve z najmlajsimi. V novi, nedokoncani kapeli. Malo vecji ze sami vodijo rozni venec, mirijo in koga posljejo ven ... Nato sestanek s sestrami. Ogledali smo si predstavitev 26. vrhovnega zbora salezijancev. Za to sem kriv sam, sestre pa so se le zabavale ob podobah rimskega zivljenja ... Nato smo se hitro zmenili, kaj in kako bomo delali. B

Pot iz Luande v Benguelo je bila res prijetna in hitra. Desetine kilometrov ceste je na novo asfaltirane in samo dve veliki luknji sta se sopirili na cesti, ena v Sumbe in kaksna vec v Lobitu. Prihod je bil kot po navadi: vsi so nekaj poceli, v soli ali okoli nje. Torej dobrodoslica je prisla malo kasneje, ko so sestre sploh videle, da se je pripeljal dzip z inspektorico ... Otroci so vedno isti: mene ze poznajo, ostale tri pa so si dodobra ogledali, potipali, ogovorili in led je bil prebit. Ja, srecanje s prijatelji po enem letu je res razveseljivo ... do neke mere. Je tudi kaksen, ki ga ni vec. Angolski svet za prezivetje je krut in treba je preziveti. Tudi tukaj so "klape", ki potegnejo in posrkajo mlade ... Vecerna masa je bila v San Francisco, v umbundu jeziku. Zakaj se mi zdi, da je tukaj Bog bolj navzoc? Zakaj me nerazumljivo petje, ploskanje in ples bolj nagovori? So to custva? Tudi po dveh letih? Ne vem, mogoce. A meni se je oko prijetno orosilo. Pa ne edimenu, sem

Spet sem v Angoli. Po osemurni voznji z letalom smo zgodaj zjutraj prispeli v glavno mesto Luanda. Prvic sem spal v novi inspektorialni hisi sester HMP. Luanda se spreminja. Ni je vec moc spoznati. Jeseni naj bi bile parlamentarne volitve, drugo leto predsedniske. Zato se gradi. Ne tako kot pri nas. Celo mesto je v gradnji. Ceste bodo sestpasovne! Kolibe izginjajo, stroji brnijo ... kaj pa bo po volitvah? Na pol razrito mesto bo gotovo ostalo ... Pot v Cacuaco je bila hitra in gladka. Ena sama gradnja. Tudi tja bo peljala sestpasovnica. Pomudili smo se pri sv. Antonu, ki ga tudi tukaj zelo castijo. Tako zelo, da mu pobozne duse v obeh cerkvah na glas pripovedujejo dogodke in tezave ... Dolenjska naveza v Cacuaco se je ze vzivela, Fonzi je imel prvo maso. S. Zvonka nas je nazaj grede peljala preko najvecje afriske trznice Rochi. O kaosu ni treba govoriti in filozofirati, dovolj je peljati se tistih nekaj kilometrov. Kaksno uro ali vec med stotinami kamionov, kombijev, avtomobilov inpesc