Moje življenje

Iz don Boskovega cvetnika Za veliki teden leta 1880 se je v Rimu mudila skupina francoskih romarjev. 24. marca zjutraj se je don Bosko z Dalmazzom odpravil h kardinalu Nini. V predsobi državnega tajništva se je že nahajala francoska skupina, med katerimi so bili tudi gospodje in gospe iz Marseilla. Spoznali so ga in vzkliknili: »Don Bosko je!« Tedaj so se vsi strnili k njemu, pokleknili in ga prosili za blagoslov. Don Bosko, presenečen nad nenadnim dejanjem, se je branil z besedami, da nobenemu duhovniku ni dovoljeno blagoslavljati v prostorih, ki so pod izključno papeževo oblastjo. Toda romarji so nadaljevali s prošnjami za blagoslov. Vedeti moramo, da je tekanje in poklekanje romarjev sprožilo sunek tal, ki je v zgornjem nadstropju in bližnjih sobanah povzročil učinek potresa. Priteklo je nekaj monsignorjev, da bi videli, kaj se dogaja. Prikazal se je tudi kardinal, ki je, ganjen ob pogledu na prizor, dejal don Bosku: »Blagoslovite jih, drugače ne bodo vstali.« In don Bosko

Iz don Boskovega cvetnika Ob koncu pustovanja je don Bosko takole dejal mladim: »Ob začetku karnevala sem vas spodbudil k namenu svojih dejanj in molitev Gospodu za rešitev duš, ki v vicah čakajo le še na vstop v nebesa.« Mladi Jože Perazzo je leta 1865 duhovniku Joakimu Bertu pripovedoval naslednji dogodek: »Ko mi je umrl oče, sem bil zelo žalosten in sem želel vedeti, kako se počuti na drugem svetu. Priporočil sem se don Bosku, naj moli zanj. Ob neki spovedi mi je dejal natančno tele besede: 'Videl sem tvojega očeta, bil je oblečen tako in tako.' Opisal ga je tako natančno, da sem ga takoj spoznal. 'Njegov izgled je bil prav tak. Tudi oblačil se je na tak način.' 'Takole – je nadaljeval don Bosko – tvoj oče je še v vicah: moli zanj in v kratkem bo prišel v nebesa.' Nekaj izrednega! Don Bosko ga ni nikdar ne videl ne srečal nepoznal.« (prim. Memorie Biografiche, VIII, 149)