17. 12. 09
12. 12. 09
Don Bosko, zakaj ste bili tako visoko?
Iz don Boskovega cvetnika
Don Bosko je imel tudi druge posebne darove, ki so na izreden način razodevali njegovo svetost: zamaknjenje in podobni izredni dogodki.
»Januarja 1879 – pričuje don Evasio Garrone – sem stregel pri maši, ki jo je vodil don Bosko pri oltarju v predsobi svojih sob. Ministriral sem skupaj s svojim sošolcem Franchinijem, ki je že pokojni. Pri povzdigovanju sva zagledala, kako je don Bosko zamaknjen v rajsko lepoto, ki se mu je razodevala na obrazu in se je zdelo, da je razsvetlila ves prostor.
Počasi so se njegove noge dvignile iznad podstavka in ostal je dvignjen v zraku dobrih deset minut.
Ves iz sebe sem stekal iskat don Berta, a ga nisem našel. Vrnil sem se nazaj in zagledal don Boska, kako se je začel spuščati, v sobi pa se mi je še vedno zdelo, kot da bi bili v raju.
Ko se je sveta maša končala in se mi je don Bosko zahvalil, da sem mu prinesel kavo, kot po navadi, sem ga vprašal: »Don Bosko, kaj se je zgodilo zjutraj med povzdigovanjem? Zakaj ste bili tako visoko?«
Do Bosko me je pogledal in da bi spremenil pogovor, mi je predlagal: »Vzemi tudi ti malo kave.«
Nalil mi jo je v skodelico in mi jo ponudil. Spoznal sem, da o tem dogodku ne želi govoriti, zato sem obmolknil in posrkal tisto kavo.
Trikrat sem bil priča takemu zamaknjenju med sveto mašo.«
(prim. Memorie Biografiche, XIII, 897)
Don Bosko je imel tudi druge posebne darove, ki so na izreden način razodevali njegovo svetost: zamaknjenje in podobni izredni dogodki.
»Januarja 1879 – pričuje don Evasio Garrone – sem stregel pri maši, ki jo je vodil don Bosko pri oltarju v predsobi svojih sob. Ministriral sem skupaj s svojim sošolcem Franchinijem, ki je že pokojni. Pri povzdigovanju sva zagledala, kako je don Bosko zamaknjen v rajsko lepoto, ki se mu je razodevala na obrazu in se je zdelo, da je razsvetlila ves prostor.
Počasi so se njegove noge dvignile iznad podstavka in ostal je dvignjen v zraku dobrih deset minut.
Ves iz sebe sem stekal iskat don Berta, a ga nisem našel. Vrnil sem se nazaj in zagledal don Boska, kako se je začel spuščati, v sobi pa se mi je še vedno zdelo, kot da bi bili v raju.
Ko se je sveta maša končala in se mi je don Bosko zahvalil, da sem mu prinesel kavo, kot po navadi, sem ga vprašal: »Don Bosko, kaj se je zgodilo zjutraj med povzdigovanjem? Zakaj ste bili tako visoko?«
Do Bosko me je pogledal in da bi spremenil pogovor, mi je predlagal: »Vzemi tudi ti malo kave.«
Nalil mi jo je v skodelico in mi jo ponudil. Spoznal sem, da o tem dogodku ne želi govoriti, zato sem obmolknil in posrkal tisto kavo.
Trikrat sem bil priča takemu zamaknjenju med sveto mašo.«
(prim. Memorie Biografiche, XIII, 897)
11. 12. 09
The Gregorian - od prijateljev za prijatelje
Povabilo na koncert že slišane, a malo znane skupine The Gregorian je prišlo tako iznenada, da ga človek res ne more odkloniti.
Znane pesmi slavnih skupin Guns N' Roses, Pink Floyd, Rammstein in mnogih drugih, ki so dejansko izbruh upora in načina življenja, so tokrat izzvenele na popolnoma drug način. Instrumentalisti so sicer pokazali vso umetnost, glasnost in moč zvokov, a glasovi "menihov" so pesmi preoblikovali v ekstazo duše in duha. Če se na množičnih koncertih sprosti predvsem telo, je bilo tokrat prav obratno: bolj je igrala električna kitara, bolj je bobnar dajal ritem, bolj so se glasovi razlivali po dvorani, bolj nam je krnelo telo. Obsedel sem na sedežu kot prikovan.
Gibi in kretnje pevcev niso izdajali telesnega izživljanja, temveč v posnemanju starih meniških redov korak za korakom vodili in "krotili" divje ritme, ki velikokrat ponazarjajo naše hitenje in divjanje v tem svetu. Svetlobni efekti, bakle in bobni dodatno spodbujajo, da odpiramo usta nad tem umirjenim izbruhom življenja, opominom našega zaznavanja tega, v čemer živimo ...
Ja, tudi tak "posveten" dogodek je priložnost, da se umirimo, se posvetimo nekomu in Njemu, ki je na poti. The Gregorian tega ni obdržal zase, zakaj bi mi?
10. 12. 09
O gorečih lučkah na adventnem vencu
Da splošni in povprečni slovenski ljudje le niso tako od muh, se je v zgodovini izkazalo že velikokrat. Pa ne le v velikih zadevah, bolj pikantne so tiste majhne, ki pricurljajo na dan in jih znamo še dodatno začiniti ...
V neki severovzhodni turistično znani občini je njen varuh doživel posebno presenečenje. V mestu, po katerem se občina tudi imenuje, stoji prelepo krožišče, ki je nekoč rešilo prometne zagate tistega konca Slovenije in takorekoč omogočalo pretok z Zahoda na Vzhod Evrope in obratno. Dandanes je to krožišče, katerega druga dva kraka povezujeta znane terme na eno in moderno cerkev, ki na žalost že (še) zamaka, na drugo stran, prav prijetna in znamenita orientacijska točka tega kraja.
In že nekaj let zapovrstjo se v adventnem času v njegovi sredini bohoti adventni venec s štirimi svečami, ki so v tem primeru pač javna razsvetljava, saj za to očitno skrbijo občinske službe. Tako je župan odredil tudi letos in na prvo adventno nedeljo je na tem okusno in dostojno urejenem venčku zagorela prva žarnica javne razsvetljave ter naznanila veseli december za veseljake in uživače ter začetek priprave na Odrešenikov prihod za poglobljene in duhovno trepetajoče. Za normalne pa kar oboje!
In prišel je ponedeljek prvega adventnega tedna, ko se kljub veselemu decembru in pričakovanju Odrešenika večina vrne v divji ritem tega našega življenja. In gospod župan (oz. njegove tajnice) je med drugim prejel tudi telefonski klic ogorčenega, predvidevamo da voznika v krožišču, ki je zahteval, naj župan vendar že urgira na občinske službe, da bodo poskrbele za zamenjavo pregorelih žarnic, da bodo na adventnem vencu gorele vse štir, ker res ne zgleda, da gori le ena ...
In potem je prišla druga adventna nedelja in na adventnem venčku se po navadi prižge druga luč ...
P. S. Po resničnem pripovedovanju tega župana mojemu stanovskemu kolegu je zgodba v osnovi zelo resnična ...
V neki severovzhodni turistično znani občini je njen varuh doživel posebno presenečenje. V mestu, po katerem se občina tudi imenuje, stoji prelepo krožišče, ki je nekoč rešilo prometne zagate tistega konca Slovenije in takorekoč omogočalo pretok z Zahoda na Vzhod Evrope in obratno. Dandanes je to krožišče, katerega druga dva kraka povezujeta znane terme na eno in moderno cerkev, ki na žalost že (še) zamaka, na drugo stran, prav prijetna in znamenita orientacijska točka tega kraja.
In že nekaj let zapovrstjo se v adventnem času v njegovi sredini bohoti adventni venec s štirimi svečami, ki so v tem primeru pač javna razsvetljava, saj za to očitno skrbijo občinske službe. Tako je župan odredil tudi letos in na prvo adventno nedeljo je na tem okusno in dostojno urejenem venčku zagorela prva žarnica javne razsvetljave ter naznanila veseli december za veseljake in uživače ter začetek priprave na Odrešenikov prihod za poglobljene in duhovno trepetajoče. Za normalne pa kar oboje!
In prišel je ponedeljek prvega adventnega tedna, ko se kljub veselemu decembru in pričakovanju Odrešenika večina vrne v divji ritem tega našega življenja. In gospod župan (oz. njegove tajnice) je med drugim prejel tudi telefonski klic ogorčenega, predvidevamo da voznika v krožišču, ki je zahteval, naj župan vendar že urgira na občinske službe, da bodo poskrbele za zamenjavo pregorelih žarnic, da bodo na adventnem vencu gorele vse štir, ker res ne zgleda, da gori le ena ...
In potem je prišla druga adventna nedelja in na adventnem venčku se po navadi prižge druga luč ...
P. S. Po resničnem pripovedovanju tega župana mojemu stanovskemu kolegu je zgodba v osnovi zelo resnična ...
Pridržano materam
Iz don Boskovega cvetnika
Leta 1930 je v Paisaduju (Paragvaj) v starosti 84 let umrl Antonio Bruno. Od teh jih je kot salezijanec pomočnik v salezijanski družbi preživel več kot 60. Rodil se je v Rubiani (Torino) 18. avgusta 1845. Opravljal je poklic kuharja in res je bil odličen kuhar. Bil je don Boskov učenec v Valdoccu in z njim pobudnik nekaterih dejanj.
Junija 1872 se je Antonio bolan znašel v bolniški sobi v Valdoccu. Že teden dni ni več jedel. Ko je za to zvedel don Bosko, ga je nekega večera obiskal. Zaupno ga je opogumil, ga blagoslovil in mu nazadnje velel, naj naslednje jutro vstane, da bo z ostalimi odšel na sprehod iz mesta.
Antonio je imel dva brata, ki sta bila doma pri mami. Nekega lepega dne je enemu prišlo na misel, da bi odšel v Francijo iskat srečo. Najprej se je ustavil v Valdoccu, da bi pozdravil brata. Ta ga je predstavil don Bosku. Don Bosko mu je takoj dejal, naj ne hodi v Francijo … Ni ga poslušal. Odpotoval je in čez mesec dni je prišla novica, da je umrl. Don Bosko je to predvidel.
Drugi brat je moral v vojsko. Spet je don Bosko napovedal, da ne bo sprejet. Seveda se je moral nujno javiti. Na poti, ko je pešačil, se mu je vnelo oko. Na naboru je bil zavrnjen. Nazaj grede se je oko pozdravilo.
Antonio je odpotoval v misijone v Ameriko. Nekega dne je v sanjah videl smejočo se mater. »Odhajam v nebesa,« mu je vesela dejala in izginila. Umrla je prav tiste dni. Bog jo je obdaril z mirno smrtjo in s plačilom brez čakanja.
(prim. Memorie Biografiche, X, 23)
Leta 1930 je v Paisaduju (Paragvaj) v starosti 84 let umrl Antonio Bruno. Od teh jih je kot salezijanec pomočnik v salezijanski družbi preživel več kot 60. Rodil se je v Rubiani (Torino) 18. avgusta 1845. Opravljal je poklic kuharja in res je bil odličen kuhar. Bil je don Boskov učenec v Valdoccu in z njim pobudnik nekaterih dejanj.
Junija 1872 se je Antonio bolan znašel v bolniški sobi v Valdoccu. Že teden dni ni več jedel. Ko je za to zvedel don Bosko, ga je nekega večera obiskal. Zaupno ga je opogumil, ga blagoslovil in mu nazadnje velel, naj naslednje jutro vstane, da bo z ostalimi odšel na sprehod iz mesta.
Antonio je imel dva brata, ki sta bila doma pri mami. Nekega lepega dne je enemu prišlo na misel, da bi odšel v Francijo iskat srečo. Najprej se je ustavil v Valdoccu, da bi pozdravil brata. Ta ga je predstavil don Bosku. Don Bosko mu je takoj dejal, naj ne hodi v Francijo … Ni ga poslušal. Odpotoval je in čez mesec dni je prišla novica, da je umrl. Don Bosko je to predvidel.
Drugi brat je moral v vojsko. Spet je don Bosko napovedal, da ne bo sprejet. Seveda se je moral nujno javiti. Na poti, ko je pešačil, se mu je vnelo oko. Na naboru je bil zavrnjen. Nazaj grede se je oko pozdravilo.
Antonio je odpotoval v misijone v Ameriko. Nekega dne je v sanjah videl smejočo se mater. »Odhajam v nebesa,« mu je vesela dejala in izginila. Umrla je prav tiste dni. Bog jo je obdaril z mirno smrtjo in s plačilom brez čakanja.
(prim. Memorie Biografiche, X, 23)
8. 12. 09
Mati in hči
Iz don Boskovega cvetnika
Filomeni De Maistre, zadnji hčeri slavnega pisatelja, je don Bosko leta 1859 napovedal prihodnje dogodke. Začutila je Božji klic v redovniško življenje in ker ni bilo zadržkov s strani staršev v njeni želji, se je posvetovala z don Boskom. Odgovoril ji je: »Da, postali boste redovnica, toda po dolgem čakanju, saj boste preživeli za sedaj nepredvidljive stvari.«
In tako je tudi bilo.
Čez nekaj časa je umrla njena sestra Benedetta, ki je zapustila sina v najnežnejših letih, zato se je poročila s svakom, saj je mali Stanislav, bodoči katoliški ekonomist, potreboval mater.
A kaj kmalu je postal sirota brez očeta, ki je podlegel koleri. Dobra mačeha je zanj skrbela in ga v velikih žrtvah vzgojila v verski in državljanski praksi, kljub bogati dediščini.
Ko je zaključila to sveto poslanstvo, je vstopila med Hčere Presvetega Srca z redovniškim imenom Marija Tereza. Umrla je v Rimu leta 1924.
(Prim. Memorie Biografiche, VI, 263; XV, 465)
Filomeni De Maistre, zadnji hčeri slavnega pisatelja, je don Bosko leta 1859 napovedal prihodnje dogodke. Začutila je Božji klic v redovniško življenje in ker ni bilo zadržkov s strani staršev v njeni želji, se je posvetovala z don Boskom. Odgovoril ji je: »Da, postali boste redovnica, toda po dolgem čakanju, saj boste preživeli za sedaj nepredvidljive stvari.«
In tako je tudi bilo.
Čez nekaj časa je umrla njena sestra Benedetta, ki je zapustila sina v najnežnejših letih, zato se je poročila s svakom, saj je mali Stanislav, bodoči katoliški ekonomist, potreboval mater.
A kaj kmalu je postal sirota brez očeta, ki je podlegel koleri. Dobra mačeha je zanj skrbela in ga v velikih žrtvah vzgojila v verski in državljanski praksi, kljub bogati dediščini.
Ko je zaključila to sveto poslanstvo, je vstopila med Hčere Presvetega Srca z redovniškim imenom Marija Tereza. Umrla je v Rimu leta 1924.
(Prim. Memorie Biografiche, VI, 263; XV, 465)
6. 12. 09
Naše jaslice
Med "sprehodom" po razstavi slovenskih jaslic v Veržeju. Čas pričakovanja in čas priprave. Koliko ljubezni, spretnosti in ustvarjelne žilice nam kažejo izdelane jaslice. Človek v svoji ustvarjalnosti polaga dušo podobam odrešenjskega dogodka. A kdo smo mi, ki lahko delamo take stvari? Ali ni Stvarnik tisti, ki nas je ustvarjal z Ljubeznijo, nas spretno upodabljal in nam vdihnil dušo? Le zato, ker nam je dal Življenje, se lahko igramo z njegovim stvarstvom in podarjamo življenje naprej.
27. 11. 09
Ob bok nekemu članku o Angoli
V prilogi znanega slovenskega časnika, ki smo ga skoraj vsi primorani prelistavati, se je ta teden pojavil prispevek o Angoli. Dobili smo častnega konzula Angole v naši državi. Sicer nisem ne politik, še manj gospodarstvenik, a vendar imam o doživetju Angole svoje prepričanje in svoje mnenje. Gotovo je tudi res, da je to mnenje zelo osebno, kot sem osebno sam korakal po barakarskih naseljih Benguele in podružnic, potoval v Cubal in Huambo, obiskal Calulo in Cacuaco, se podil z otroci in mladimi na delavnicah, se srečeval z učitelji na misijonskih šolah in srečeval može in žene teh otrok na tržnicah in ulicah.
Po vsem tem in po izkušnji odnosov "navadnih" Angolcev do Kitajcev, ki gradijo infrastrukturo, gradijo šole, a po cestah se vozi le malo avtomobilov bogatih ljudi in veliko avtomobilskih krip revnih, šole stojijo v vsej prostornosti, a njih vrata so zaprta, se mi zdi, da izjava delitvi med bogato peščico in revno večino, ki da se ne bo zgodila, ne drži. "Huda delitev prebivalstva na majhen odstotek zelo bogatih in velikanski odstotek hudo revnih se ne bo zgodila." Seveda se ne bo, ker se je že. Začela se je dogajati v času osamosvajanja in se dokončno ugnezdila v času 27 letne državljanske vojne. Če bi država delovala normalno, potem pred volitvami pač ne bi odrganizacijam in interesnim skupinam kupovala prevoznih sredstev ter jih posredno vezala na izid volitev. Tudi Cerkev tu ni izjema, saj hoče živeti in delovati med tistimi manj bogatimi. Vsaj tisti del Cerkve, ki jo v Angoli poznam jaz.
Mogoče je z gospodarskega vidika res potrebno opogumiti zainteresirane, da bodo prihiteli in vlagali v razvijajočo se državo, a ne slepimo se, da je popolna, da sistem deluje. Nikakor pa ne morem pomisliti na to, da bi nežni popek, ki v tej suhi deželi poganja v mladih, mladih in še enkrat mladih, ki so polni življenja in volje, želje po znanju in delu, odtrgali in ga postavili v našo gumbnico, preden bi se razcvetel in dal svoje seme ... Treba ga je zalivati, če ne tudi Bog ne more pomagati, čeprav daje rast ...
Po vsem tem in po izkušnji odnosov "navadnih" Angolcev do Kitajcev, ki gradijo infrastrukturo, gradijo šole, a po cestah se vozi le malo avtomobilov bogatih ljudi in veliko avtomobilskih krip revnih, šole stojijo v vsej prostornosti, a njih vrata so zaprta, se mi zdi, da izjava delitvi med bogato peščico in revno večino, ki da se ne bo zgodila, ne drži. "Huda delitev prebivalstva na majhen odstotek zelo bogatih in velikanski odstotek hudo revnih se ne bo zgodila." Seveda se ne bo, ker se je že. Začela se je dogajati v času osamosvajanja in se dokončno ugnezdila v času 27 letne državljanske vojne. Če bi država delovala normalno, potem pred volitvami pač ne bi odrganizacijam in interesnim skupinam kupovala prevoznih sredstev ter jih posredno vezala na izid volitev. Tudi Cerkev tu ni izjema, saj hoče živeti in delovati med tistimi manj bogatimi. Vsaj tisti del Cerkve, ki jo v Angoli poznam jaz.
Mogoče je z gospodarskega vidika res potrebno opogumiti zainteresirane, da bodo prihiteli in vlagali v razvijajočo se državo, a ne slepimo se, da je popolna, da sistem deluje. Nikakor pa ne morem pomisliti na to, da bi nežni popek, ki v tej suhi deželi poganja v mladih, mladih in še enkrat mladih, ki so polni življenja in volje, želje po znanju in delu, odtrgali in ga postavili v našo gumbnico, preden bi se razcvetel in dal svoje seme ... Treba ga je zalivati, če ne tudi Bog ne more pomagati, čeprav daje rast ...
Naročite se na:
Objave (Atom)
