Mozambik 2012

Čeprav je časa še dovolj, se vseeno nezadržno bliža čas odhoda ... duhovno in delavno se raznopisana skupinica pripravlja na neopisno izkušnjo misijonskega prostovoljstva ...

Še prej smo se učili jezika ...

Hvala vsem za vse darovane stvari, ki jih bomo z veseljem odnesli otrokom naravnost v Namaacho v misijon sester salezijank.

To naj bi bilo tu nekje ...





Za spomin in opomin pa video ...

Don Boskove stvari: čumnata

Prazna in prašna sem samevala dneve in noči. Mesto Chieri je živelo mirno nočno življenje, ki me ni zadovoljevalo. Ko so se odločili v naši hiši odpreti bar Caffè Pianta, sem si dejala: »Končno nekaj življenja tudi tukaj!«
Sanjarila sem že, kako sem polna zanimivih steklenic in embalaže, a meseci so minevali in ostala sem prazna, razkošni brlog za pajke vseh vrst.
Stiskala sem se med dvema prostoroma. Levi je bil nabasan z mizami, poln ljudje, ki so se menili in pili. V desnem pa je bila igralnica za biljard z zeleno žametno mizo, ki so jo osvetljevale oljne svetilke. Topi udarci palice so poganjali težke krogle. Pod mano se je nahajala peč za peko slaščic. Vonj peciva je bila edina dobra stvar v mojem življenju.
Nekega dne sem videla lastnika. Spremljal ga je Janez Bosko, mlad študent, ki je kot natakar delal v baru. Skrbno sta me pregledala, merila mojo površino, izračunala višino, nato pa si segla v roke: dogovor je bil sklenjen. Kar škripala sem od težko pričakovane uporabnosti. Verjetno me bodo kmalu napolnili z vrečami kave, kakava in sladkorja.
Ko pa so tistega večera iz bara odšle še zadnje stranke, že v zibajočem se stanju, je vstopil Janez Bosko. Izpod kodrastih las se je svetilo dvoje oči in nasmeh se je nekje med sprijaznjenostjo in upanjem dotaknil kotičkov ustnic. S seboj je prinesel nekaj bornih stvari. Na pod je razprostrl žimnico, z nekaj deskami pa postavil mizico. Spet me je zapustil, a se kmalu vrnil s kupom knjig in svečo. Prižgal je svečo, mene pa je napolnilo zadovoljstvo. Dobila sem najemnika! Konec bo z dolgimi osamljenimi nočmi. Že prvi večer je sedel na žimnico in začel brati.
Postala sem prvi dom Janezu Bosku. Nisem bila sicer najbolj udobna. Če se je Janez pretegnil na žimnici, so njegove noge končale zunaj na hodniku.

Iz zgodovine

V šolskem letu 1833/34 je Janez Bosko kot študent-delavec živel v Chieriju. Bil je hlapec v kavnem baru, kjer mu je lastnik, sicer družinski prijatelj, v zameno za delo dal zavetje in mineštro. Janez je spal v čumanti nad pečjo, kamor je zlezel po lestvi.
(Spomini na Oratorij, Prvo desetletje, 9)

Zvečer se je vračal utrujen, saj je zjutraj šel v šolo, nato pa cel dan delal v baru in sobi z biljardom. S stisnjenimi pestmi se je lotil študija, dokler ga ni premagal spanec.
Ko je zaspal, sem bedela ob njegovih sanjah, moje stare stene pa so z vso nežnostjo prisluhnile bitju njegovega srca. Z njegovimi knjigami sem potovala v oddaljene dežele, kjer je načrtoval svojo prihodnost , kar so izdajale njegove žareče oči.
Od tega je že skoraj 180 let. A še vedno sem tu. Obiskovalcem pripovedujem spomine  na navzočnost tega mladeniča in njegove sanje.
Obiskovalci komentirajo, se navdušujejo, fotografirajo. Prepričana sem, da Janez Bosko osmišlja njihova življenja, kot ga je dal mojemu srcu neuporabne čumnate.
José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, febbraio 2012)

Preprosto: don Bosko

Verjetno me leta že tako dohitevajo, da mi že malo diši po starinah oz. misliih po obujanju moje mladosti :)
Že dolgo vem za sicer precej starejši film o don Bosku, pravzaprav prvi iz leta 1935, in ob bližajočem se prazniku sem si vzel čas in si ga podrobneje ogledal. Mešane občutke so mi takoj zbudili tremajoča glasbena podlaga, slika, polna "smeti" in nenaravno gibanje v črnobeli tehniki. Kakršni pač so vsi stari filmi.

A bolj kot sem se zadrževal ob slikovitih podobah piemontske pokrajine, bolj so me pritegnili resnobni, a vedri in nenarejeni liki igralcev. Seveda ni moč pričakovati raznoraznih novodobnih filmskih efektov, kar pa filmu ne jemlje nikakršne globine, temveč jo še poudarja. Dostojanstven prikaz don Boska ustreza duhu tistega časa, ki bi ga marsikateri cerkveni povzpetnik takoj zamenjal za današnji čas. A na žalost to ne gre. Dostojanstvenost pravzaprav zamenja dramatičnost, čeprav tudi te ne manjka, je pa vsekakor bolj umirjena in bolj predana v Božje roke.
Don Bosko iz leta 1935 vsekakor ni všečen današanji široki publiki, ki je sicer naveličana vseh vrst premikajočih se slik, redki filmski sladokusci pa si ga bi gotovo ogledali, saj ni niti predolg in tudi verodostojno sporočilen je bolj kot vsi naslednji filmi o don Bosku.
Sam bi se sicer težko opredelil za to skupino ljudi, a tisti "charlie-chaplinski" naboj v filmu mi je večkrat zavihal kotičke ust in ga naredil okusnega ... saj veste, stopala navzven in gremo naprej ...
Prizor razvoja rokodelskih delavnicl in kmetijskih šol je še boljši. Spominja na"dobre" stare čase polpretekle zgodovine z mladinskimi delovnimi tabori, ki so gradili že pokojno skupno domovino. Pa sem mislil, da je vse to izum po letu 1945, v filmu pa je to prikazano že deset let prej ...

Kje je lepše kot pri don Bosku

Pravijo, da slike povedo več kot tisoč besed, tako da le-teh ni vredno izgubljati. Lahko bi pisal o sami poti, o sopotnicah, o domačem salezijanskem sprejemu ... Mogoče bi bilo vredni pisati o novoimenovanem inšpektorju v času, ko sem se "motal" okoli don Boska v Valdoccu in ga še zanj pocukal za rokav ...
Najlepše bi bilo zapisati kaj o naravnost nebeškem vremenu in pogledu na zamljevid Torina in prav vseh njegovih vršacov s Superge ali pa o meni nepoznani večerni igri ob dobrem kuhančku ...
Če bi pisal resno, bi se lotil koristnosti spoznavanja naših bodočih južnih sobratov, katerim se ni dobro zameriti, ko bomo nekoč skupaj, ali pa bi ocenjeval demonstracije v centru Torina.
Ni pa vredno pisati o nasilju, ki je tako kot povsod, vedno navzoče v milijonskem mestu in ga dobrostoječi postarani prebivalci opazujejo kot resničnostni šov ali "končno se nekaj dogaja" ...

Rajši bi pisal o pici na italijanski način, o slovesnem kosilu, pri katerem je salezijanski profesor družno zapel z žensko pred vsemi v mikrofon ... da ne govorim o poklonu bosanke rakije, skrito za vabilom na novo mašo. Vse to in še več je okronal Colle Don Bosco. Preprosto in globoko - mi pa kompliciramo!

Gašper, Goran, Jana, Janez, Patricija in Primož, hvala!

P.S. Vse boljše fotke so seveda Patricijine. Tudi za to hvala!

Tole vreme tudi perjad meša

Kratka pripoved o dogodkih na nekem vaškem križišču, ki je brez cenzure ni hotel objaviti noben rumen ali bolj rumen medij, ker da ni primerna za objavo …

Sončnega, a ne preveč toplega sobotnega popoldneva sva se z verženskim župnikom odpravila na popoldanski sprehod. Seveda je bilo potrebno do mlade, a že znane prekmurske križpotne romarske poti v Hotizi vendarle sesti v jeklenega konjička, saj kratki dnevi še ne dopuščajo dolgih pohodov, čas pa je tudi človekov vladar.
Ko sva se tako umirjeno peljala po prekmurski ravnici in štela vas za vasjo, meneč se o tem in onem, se je pripetilo, da sva morala na nekem vaškem ovinku, kjer je za povrh še križišče, nenadoma krepko zavirati. S stranske ceste (beri: z dvorišča) se je naravnost na sredino ceste zapodila lična kokoš. A to je bil le začetek prave kmečke predstave. Takoj se je za njo pognal skrbni petelin in jo dohitel prav na sredi ceste.
Nemudoma jo je krepko oštel, da kura neumna teče naravnost na cesto, kjer kar preti nevarnosti. A to oštevanje se je sprevrglo v prav zanimiv način. Petelin ne bi bil petelin, če ne bi na kokoš kar skočil in začel opravljati svojo moško dolžnost, ne meneč se za opazovalce, ki so se v jeklenih konjičkih začeli nabirati z vseh koncev križišča. Kokoš sicer ni imela veliko izbire in je sprejela njegovo oštevanje ter počepnila, a se je kaj kmalu premislila, saj ji meseni užitki ob pretečih se bližajočih zimskih pnevmatikah ne bi kaj veliko koristili. Prej bi se drugačnih mesnih užitkov lahko veselil kakšen šofer, verjetno na jezo lastnika pregrešnih živali.
Zato se je le izmuznila iz petelinjega objema in begajoče zginila na drugo stran ceste za hišo. Petelin pa za njo. Kaj se je tam dogajalo, se sicer ne ve, saj sva že odpeljala in sprostila promet.
Mi je pa takoj preskočila iskra povezave k neki daljni pridigi na nekem drugem romarskem kraju, kjer je bilo govora prav o križiščih, krajih zbiranja čarovnic in hudičev. Zato si bom tisto križišče šel ogledat še enkrat, če tam slučajno stoji kakšno znamenje, ki odganja taka in podobna mesena srečanja …

Zimsko morje

Ko snega kar ni in ni in tudi sonce kar pridno razprostira svoje žarke, sva se s sobratom Janezom odpravila na krajši zimski dopust na morje. No, dopust je bil zame, Janez je pridno prekladal fascikle in pisal nove in nove projekte.

A kljub vsemu sva našla čas za kakšen skok do obale oz. do vršacov, ki se bohotijo tako na Ugljanu kot na Pašmanu. Seveda sem si dopust predstavljal bolj poletno, pa me je prizemljilo že prvo noč, ko sem skoraj zmrznil. Dobesedno. Pomagala ni niti "poletna" spalka, prva deka, pa druga in tretja ...

Kaj šele, da bi naslednji dan sledil Janezu v vodo! Janez se je na moje veliko jamranje odločil, da preizkusi štedilnik, ki sva ga že lanske jeseni z Jožetom umestila v kuhinjo, a se nikakor ni pustil podkuriti. Tokrat pa je Janez sklenil, da bo šel do konca. Seveda se je začelo pridno kaditi - v kuhinjo, nikakor pa v dimnik. A se Janez ni dal. Nalagal je in nalagal drva, v štedilniku je vedno bolj gorelo, kadilo pa se je še vedno skozi vratca v kuhinjo. Tako zelo, da se je dim širil na hodnik, po stopnicah v zgornje sobe.

Še dobro, da je sijalo prijetno sonce, saj sva večino časa preživela zunaj, opazujoč dimnik, iz katerega se je še vedno bolj malo kadilo, a prvi znaki so bili. Se je pa medtem hiša dodobra "odimila", saj se ni več videlo od stene do stene. Da bi temu naredil konec, sem se zagnal v zgornje prostore odpirat okna, da bi se čimprej razkadilo. Seveda se je iz oken kadilo, kot bi gorela hiša. No, skoraj!

Da je bila mera polna, je z glavne ceste zavila - policija. Ves prestrašen sem nekaj časa kukal izza vogala, če bo kdo izstopil iz avta, Janez pa je medtem še dodatno podžigal štedilnik. Za vsak slučaj sem spet zdrvel v sobe zapirat okna, da res ne bi kdo misli, da gori hiša.

A konec dober, vse dobro. Policijska patrulja se je čez čas odpravila dalje, štedilnik in dimnik pa sta složno uskladila medsebojno delovanje in ostal je le še prijeten volj po predimljenih prostorih ...
Zgodba se je ponovila tudi naslednji dan, brez policajev, a očitno bosta štedilnik in dimnik vsakokrat bolj počasi uskladila delovanje ognja. Mogoče bi bilo dobro vzeti s seboj še kakšno klobaso, da se malo podimi in pridobi na okusu ...

Da pa dopust ni bil le tako posveten, sva odkrila, da imata oba otoka veliko duhovnih točk. Na Janezovo željo sva obiskala benediktinski samostan, ki mi je bil takoj všeč, saj je majhen in prav nič urejen v kakšen turistični kompleks, kot to znajo urediti menihi in nune v takih krajih. Drugo točko pa sem si izbral sam. Povzpela sva se na vrh Pašmana k Marijini cerkvici, do koder vodi le pešpot ob postajah križevega pota. Preprosto in duhovno. Seveda pa nisva opustila niti Mihovila na Ugljanu ...

Ni kaj, če le nočnega mraza ne bi bilo, bi bilo res čisto morsko.