Nekoč je živel menih. V svoji skupnosti je opravljal poklic zakristana in je lepo skrbel za svojo cerkev, jo urejal, čistil in negoval. Imel je veliko prijateljev in župnijskih sodelavcev, ki so mu radi priskočili na pomoč. In vsako leto je prezgodaj, a z ljubeznijo pričel s pripravami za postavitev jaslic. Sicer se iz leta v leto niso veliko spreminjale, a vseeno se je vsako leto našla kakšna nova sprememba in dopolnitev.
V isti župniji je živela družina, ki je imela nadpovprečno število otrok glede na stanje v državi, saj jo je Gospod obilno blagoslovil. Ni živela v razkošju, a dostojno, bila je tesno povazana z župnijo in meniško skupnostjo, saj je mati veliko pomagala neukim menihom, da so se prebijali skozi potrošniško miselnost, oče je delo našel v gozdu, otroci pa so se nedeljo za nedeljo veselo smukali okrog oltarja.
Že pred časom je močno neurje v sosednji deželi uničilo velika gozdna področja in dela za gozdarje je bilo dovolj. A kot da neurje ne bi bilo dovolj, so se črni oblaki zgrnili tudi nad potrošniško družbo in sesuli njeno materialno blagostanje, tako da so se ljudje obeh dežel le stežka prebijali skozi to potrošniško miselnost.
Brat zakristan, podjeten kot vedno, je takoj "zavohal" priložnost, da njegove jaslice tokrat dobijo nov hlevček. Stopil je do očeta in ga pobaral, če v sosednji deželi slučajno leži kakšen zavržen štor. Oče, dobrega srca in duha, je vzel njegovo prošnjo na znanje in tudi mati se je veselila, da bodo jaslice spet malce spremenjene v svoji dvajsetletni stalnosti. V naslednjem obhodu po opustošeni deželi je oče res odkril mogočno zlomljeno in delno izruvano drevo, ki je imelo odličen štor in močne ter razkošne korenine.
V prostem dnevu sta se z bratom zakristanom celo odpravila na pot in si podrobno ogledala mogočen štor. Tudi brat zakristan si je mel roke ob pogledu nanj, a postajal vse bolj nemiren, kako ga bo spravil do svoje cerkve in čez njen prag. Oče je gostoljubno ponudil pomoč in se obvezal, da bo poskrbel tudi za to. Če je že gospodarski zlom udaril po žepu, bo lahko vsaj na ta način, s svojim delom in dobroto, pomagal cerkvi in meniški skupnosti, ki jo je vedno podpiral na vse načine.
Tako je oče na noge spravil polovico svojega kolektiva in domačinov tiste dežele, da so štor izkopali, ga očistili in obžagali in ga s škripcem naložili na voz, s katerim se je prav zato podal na tako dolgo pot. Tudi pot nazaj je bila dolga in težka, ne brez nevarnosti obtožbe tihotapstva s strani žandermerije.
Štor je uspešno pripeljal na cilj. Družina se je veselila z očetom, tudi bratu zakristanu so žarele oči, da je imel novi hlevček pred cerkvijo. Štor so razložili v senco mogočnega drevesa ob cerkvi, da ga sonce ne bi preveč razsušilo. Polni veselja v srcih so se razšli, oče v objem svoje družine, brat v svojo celico.
A glej ga zlomka, bližal se je praznik, ko se bodo okoli cerkve zgrnile množice na versko prireditev. Brat hišnik in njegovi pomočniki so budno motrili okolico, da je bilo vse nared za pripravo in samo dogajanje. Pod mogočno krošnjo ga je zbodel velik štor. Ne da bi veliko spraševal, saj je bil mož dejanj in ne besed, pa tudi malo trmast v svojem delu, pokliče pomočnike. Ti pridejo, si štor ogledajo, nato pa odidejo po žage in sekire ter štor - razžagajo in razsekajo! Res je mraz že kazal svoje zobe in brat hišnik je dobro vedel, da bo v zimskem času prišel prav vsak kos lesa, ki se bo znašel v njegovi drvarnici, a Jezusov novi hlevček je bil uničen. Tako se bo tudi prihodnji božič Jezus rodil v revni, napol podrti staji, a še huje je mraz zarezal v srca družine, ki je neutolažljivo jokala nad nespametjo menihov in se čudila njihovi medsebojni ne-komunikaciji. Brat prior in njegov prefekt pa nič!
*P.S. Vsaka podobnost z resničnostjo je namerna in v poduk, kakšni smo lahko "menihi"!
Italijansko mesto Lucca, 1879. Don Bosko se je v spremstvu salezijanskega ranatelja in obkrožen s skupino spoštovanih gospodov namenil v katedralo, da bi počastil "Sveto obličje". Tako se namreč ljudsko imenuje čudežni križ, ki ga hranijo v Luccu že od 7. stoletja. Pravijo, da ga je naredil sveti Nikodem. Redko ga izpostavijo v javno češčenje, zasebno pa ga pokažejo le najpomembnejšim osebnostim, pa še to pri zaprtih vratih. Don Bosku ni prišlo niti na misel, da bi prosil za tak privilegij.
